Privi in drugi dan po sterilizaciji sta bila najbolj mučna dneva. Lucy ni mogla niti vstati iz svojega toplega in mehkega ležišča, ki sem ji ga pripravila še preden smo šli v Ljubljano. Tretji dan po sterilizaciji je naredila prve korake in kmalu omagala. Bila je res v šoku in prav zaradi tega sem si vzela tiste dni samo zanjo. Bila sem ob njej in jo crkljala in nosila sem jo po stopnicah, da se ji ne bi slučajno pretrgali šivi. Najtežja pa sta bila tretji in četrti dan, ko sem jo nesla ven. Bila je skoraj negibna. Naredila je par korakov in omagala. Najhuje se mi je zdelo, da sem šla z njo 300 metrov stran od hiše pri tem sem jo več kot dve tretjine časa nosila. Ampak po enem tednu je moja Lucy bila kot prerojena tekala je po tranvnikih in za mački (se opravičujem sosed, sej jih ni pojedla), :) kot se za ptičarja spodobi pa se je tudi kot vedno podila za ptiči.
Zanimivo se mi zdi, da pač ko grem z Lucy ven se vedno sprostim in pozabim na vse. Najraje ne mislim na nič. Ponavadi zahajam na kraje, kjer ni nikogar. Ne rada videvam ljudi, ki me sprašujejo: kako si? kaj počneš? že dolgo se nismo videli, ... itd. Zato ponavadi hodim na sprehode z Lucy ponoči oz. tik pred mrakom. Velikokrat se mi je že zgodilo, da ponoči nisem mogla spati, ker se tisti dan nisem fizično utrudila. Zato sem šla tečt ob polnoči in bilo je prav prijetno. Ne predlagam pa to vsakemu, sploh če živi tako kot jaz blizu gozda in kjer ni javne razsvetljave, če tega niste navajeni zna biti strašljivo. Sploh pa je to še bolj strašljivo, ko ne veš ali zvoke spušča Lucy ali pa ti zvoki prihajajo iz gozda :).
Za konec pa sem dodala še eno slikico, na kateri se psička Lucy na vse zgodaj preteguje.

Več slik moje psičke lahko najedete na tej povezavi --> Lucy
2 komentarja:
No vsekakor je videt to zlo zaspan pes - dokler ga ne vidiš v živo - in boh ne daj da pustiš puzzle na tleh k okol leta :D
Se strinjam je zlo hiper aktivna
Objavite komentar