Lucy v sliki in besedi (2)

Na povodcu sem že, samo še za ven čakam!!! Dejmo mal hitrej, kdo se javi da me pelje ven?! :)

Zzzzzzzz (Mala zaspanka, v mojem naročju)

Ko sem bila majhna sem dala prostor vsakič, ko je Tinkara imela v rokah fotoaparat. Zdaj ko sem velika mi gre to že počasi na živčke.

Njamsi ovčke so pa vedno v akciji oziroma jaz z njim ... ne maram jih.

Enga lupčka za adijo potem pa gremo domov.

Zzzzzz (brez besed).

Včeraj, danes, jutri :)

Včeraj sem bila na Kranjski noči (oz. Kranj Fest), kjer so bili Siddharta in pa Pero Lovšin. Na Siddharto nisem šla, ker sem se zaklepetala s Herryem.. Mogoče mi je danes malce žal, da nisem šla poslušat Siddharto vendar je tudi Pero Lovšin bil super. Vsak dan res ne poslušam rocka ali punka vendar me je navdihnil, da ga bom večkrat. Nisem zahtevna glede glasbe, prilagodim se lahko vsaki družbi (no seveda so tudi izjeme, s katerimi ne bi mogla iti na rock ali punk). Ker pa sem imela dobro družbo je bilo prav super. Marsikdo gre na take koncerte ne samo poslušat izvajalce ampak predvsem zato da spozna nove ljudi in da uživa v družbi. Nekateri pa hodijo na take koncerte tudi zaradi tega, da imajo izgovor za pitje. Meni pitje ni žur, žur je nekaj popolnoma drugega. Jaz si ga osebno lahko ustvarim lahko tudi s sokovi (z plastenko vode namesto piva ali vina) in pa dobro glasbo. Vem, da se na koncertih popije veliko piva, ki ga dobiš v plastičnih kozarcih, vendar pa se mi je pojavilo vprašanje kam odlagati plastične kozarce? Kje so koši za smeti? Jaz v tistem navalu ljudi nisem opazila niti enega koša? Ali ni lažje postaviti en kamniti smetnjak in ga sprazniti ko je le-ta poln, kot pa da ljudje dejansko morajo metati smeti na tla. Organizatorji se zato prav nič ne smejo čuditi zakaj imajo tako veliko dela z pospravljanjem in pometanjem. To me sicer na takih prireditvah malce moti, ker ni mesta kjer bi lahko stopil brez da pogledaš na tla za kakšnim plastičnim kozarcem ali ogorkom cigarete.
Pero Lovšin je definitivno dal vse od sebe, da je ogrel ljudi. Še jaz, ki sem ga le redkokdaj poslušala (razen po radiju) sem pela in uživala ob njegovi glasbi. Splačalo se mi je iti v Kranj in seveda tudi splačalo se mi je priti domov okoli četrte ure zjutraj, kljub temu da bom mogla danes delati in da sem mogla vstati zgodaj (kar ob devetih) glede na to da sm šla tko pozno spat.
Razlog za vstajanje je bil, da sva šle z mami kupiti obleke za prav posebno priložnost. Nakupile sva vse: hlače, majčke, reklček, torbico, salonarje, verižico in pa uhane. Vse to za njeno posebno priložnost, ki je trenutno ne bi izpostavila. Nisem ravno za nakupovanje vendar, ker me je prosila da grem z njo sem to z veseljem naredila. Veliko mi pomeni, da sem lahko v družbi starejših in lahko priznam, da se velikokrat bolje počutim kot v družbi mlajših. Mami mi je res vedno stala ob strani in mi pomagala prebroditi marsikatero težavo. Nikoli me ni bilo v družbi sram, da sem imela mami poleg mene, kljub temu da je 20 let starejša od mene. Ona je prava zaupnica in na nek način tudi moja najboljša prijateljica, ki verjame v mene in me spodbuja. Hvala mami! Veliko mamic pravzaprav ne zna svetovati hčerkam, ker jih ne razume. Mene je ona razumela in vedela je kaj hočem. Seveda so bili in verjetno bodo še kdaj manjši konflikti, vendar vem da kljub temu da mi ne bo povedala kar si želim slišati, vem da mi želi le najbolše v življenju. Take mamice potrebujemo na svetu :D.

Lucy v sliki in besedi (1)

Taka zgledam po plavanju v sosedovem ribniku :D.

Joooj me srbi ;).

Sigurno, bo padlo kaj iz mize ... no sej sm pridna kdaj bo večerja.

Po dolgem sprehodu in podenju za jabolkami se je pa res fino malo usest.

Uff, a že gremo vn? Pa sej še ni ura 7 zjutraj :).

Kje spimo? - V naročju seveda !

Tole je pa moj najljubši položaj v katerem zaspim in se prebudim.

Zakomplicirane ženske

Ženske smo res ena zakomplicirana bitja. No, ne vem za vse, jaz pa prav zagotovo sem kdaj pa kdaj. Zadnje čase vem, da sem prav muhasta. Še sama ne vem kaj bi rada in na kakšen način bi kakšno stvar uredila. Kdaj pa kdaj se mi zdi, da se niti sama ne poznam in potem druge sprašujem kakšna sem oziroma kako se počutijo z mano. Logično je, da če sama sebe ne poznam in ne vem kaj bi rada potem tudi drugi ne vedo. Enkrat sem dobila e-mail, ki je prav govorica žensk. In se v veliki meri kar strinjam - naredila sta jo pa Slon in sadež. Naslov je damščina in že vse to pove, kako smo ženske zakomplicirane če imamo že svoj jezik :).

Dobila sem tudi en e-mail, ko ena izmed žensk pravi nekaj. Kar je citirano iz e-maila bo v drugačni barvi kot moji komentarji zravn.

Največ je takih ki sploh ne držijo oz. samo delno držijo:

KO ŽENSKA REČE NE JE TO NE
- Ne vem za druge vendar pri meni to zagotovo ni tako. Obstaja en NE!!! (ki pomeni - leave me alone) in en NE (ponavad se smejem zravn) ki je pač dej nehaj no (ki pomeni - do it more).

UŠESA SO ZATO, DA POSLUŠAJO, TORAJ POSLUŠAJTE TUDI ŽENSKO, MARSIKDAJ VAM BO POVEDALA KAJ PAMETNEGA!
- Je res marsikdaj, velikrat pa tud ne ... spadam v to skupino žensk k velik govori in če bi me moški mogu non stop poslušat bi bil zdele že na poti v psihiatrično bolnišnico. Ne sej ni tok hudo sam pač velikrat mamo ženske problem, da velik govorimo, povemo pa dejansko zlo malo.

ČE MOŠKIM DAJAMO NAPOTKE JE TO ZATO KER BI SE SICER IZGUBILI
- No ponovno morm rečt, da to ni res. Verjetno napotke ženske dajemo prav tako kot moški, vendar pa je odvisno od tega kaj nam oseba pomeni. Tko da jaz priznam, da če nekomu dajem napotke mu želim pomagat ali pa ga hočem mal spremenit (kruto ampak realno).

ČE REČETA, DA PRIDETE, POTEM TUDI PRIDITE! ČE PA NE MORATE, PA TO VSAJ SPOROČITE. NIMAMO 24 UR SAMO ZATO, DA ČAKAMO NA VAS. - AJA MOBITELI SO ZATO, DA LAHKO POKLIČETE (TUDI NAZAJ ČE SE NE OGLASITE).
- No glede tega, da se sekiramo če čakamo moške doma ni panike. Vsaj jaz to mirno prenašam, ker lahko delam vmes kar me veseli ali pa počnem nekaj kar na primer tisti dan še nism naredila. Drugače je pa to, da recimo zamujate. No sej smo ženske isto in ponavadi kdaj pa kdaj tudi še hujše glede tega kot moški.

ČE GREMO ŽENSKE VEN PLESAT, GREMO RES SAMO PLESAT. IMATE MOŠKI RES TAKO NIZKO SAMOZAVEST, DA IŠČEMO DRUGE TIPE.
- Hehe, ta je bla pa v temo. Ok, glede tega če rečemo da gremo vn plesat pol je vsekakor lepo če povabimo tudi svojega moškega zraven če je le možno. Če pa je v veliki meri družba ženska, pa je to nesmiselno. No brca v temo je, da pač ženske gremo res plesat (ampak ne samo plesat). Vedno je tako, da ženske hrepenimo po komplimentih in verjetno tudi moški. Vendar pa je tuki pomembno izpostaviti, da čeprav imamo svojo ljubljeno osebo radi in tudi če nam ta oseba daje komplimente in skrb, se počutimo prekleto dobro če nam kakšn kompliment da tudi kakšna druga oseba (moški ali ženska ... čeprov raj prejemam moške komplimente).

ČE SE S KAKIM MOŠKIM SPOGLEDUJEMO, TO ŠE NE POMENI, DA BOMO SKOČILE Z NJIM V POSTELJO. BOSTE REKLI, DA VI NIKOLI NE FLIRTATE?!
- No js takih problemov s flirtanjem nimam oz. se flirtanja ne poslužujem tko, da to je meni en brezvezn komentar. Ko imam moškega sem njegova in to je to.

ČE ME PRIJATELJ POKLIČE SREDI NOČI, TO ŠE NE POMENI DA ME HOČE POLOŽITI!
- Hehe. Ja pač moramo ženske dat zaupanje moškemu, da pač to ni kar gor piše. Ampak bilo bi pa čudno da nas prijatelj kliče sredi noči brez konkretnega razloga.

ČE ŽENSKO BOLI GLAVA POTEM JO VERJETNO RES. VERJAMITE ALI NE MOŠKI, IMAMO TUDI ŽENSKE RADE SEKS IN SE NE IZOGIBAMO. ČE PA NAS BOLI GLAVA 1 LETO IN POL, POTEM JE PA NEKI NAROBE Z VAMI.
- Kaj pa je sploh narobe če se kdaj ognemo seksu. Mislim, da se tud moškim kdaj ne da al so pa lih tko kt ženske lahko utrujeni. No, zdej je itak ratal izraz, da če te boli glava, to pomen da dons ne bo nč. Je pa res se strinjam da smo ženske živa bitja :). Če nas boli pa tok cajta glava pa je neki narobe z odnosom med moškim in žensko. To se je treba pa pogovarjat. Niste pa moški za vse krivi (pol pol je v normalnih okoliščinah krivde ...).

ČE MOŠKI ZAČNETE POGOVOR, GA TUDI DOKONČAJTE!
- Joj že to da moški začnejo pogovor, ja no ponavad ga ženske in ženske tud zaključmo ponavad. Če je drugače je ponavad prepir. Hihi. Mal heca sam ponavad je tko.

MORDA STE RES NEUMNI, DA NAMIGOV NE PREPOZNATE, A STE TUDI ZELO DOBRI GOVORCI PO OVINKIH. BODITE ŽE ENKRAT DIREKTNI!
- No moški res ne morajo vseh namigov prepoznati, saj ne berejo naših misli. Je pa dobr če pol poslušajo k jim povem kaj smo s tem mislile. Sicer pa so moški bolj direktni kot ženske oz. kakor kdo. No js recimo vem, da znam kšno stvar bolj po ovinkih povedat kt kakšen moški.

MOŠKI NEHAJTE ŽE ENKRAT METATI VSE ŽENSKE V ISTI KOŠ - NISMO VSE NAVDUŠENE NAD NAKUPOVANJEM OBLEKIC IN ČEVELJČKOV
- Ok to velja za oba spola. Je pa res, da smo ženske ponavad bolj nagnjene k probavanju kot nakupovanju oblekc. No sam js grem ponavad tud v trgovino z namenom ko mi res kaj manjka za oblečt, ni mi pa to šport :).

JOK NI IZSILJEVANJE
- Jok ponavadi res ni izsiljevanje, pri meni še ni bil. Drugače pa nismo vse ženske iste glede tega. Ene znajo pozornost pridobit od moških ravno z jokom. Druge pa na drugačne načine ;).

NIČ NI NAROBE, ČE ŽENSKA PRIČAKUJE, DA JI PLAČATE ENO PIJAČO (VEČ SI LAHKO TUDI SAME). IN NE, NIMATE PRAVICE VSE ŽENSKE OZNAČITI ZA KEŠPIČKE, ČE STE IMELI ENO SLABO IZKUŠNJO. (ČE IMA ŽENSKA RADA, DA IMA MOŠKI AVTO, TO ŠE NE POMENI, DA JE PLEHPIČKA. STE MORDA POMISLILI, DA JE TEMU TAKO, KER BI RADA,, DA IMATA PROSTOR ZA VAŠE NAJLJUBŠE OPRAVILO?)
- Strinjam se s prvim stavkom. Js na primer na prvem zmenku želim da prvo pijačo plača moški, vztrajam pa da drugo rundo dam jaz in da se pač izmenjujeva glede plačila. Je res da nismo vse vržene na denar. No glede najljubših opravil v avtu ... no comment (sploh ne drži, da je to prostor za seks). In fajn je če ima moški avto, ampak sej ni važn kakšnga ma, ampak dejstvo da lahko pride k ženski takrat, ko ima pač čas in ko na nek način se dogovorita ter da ni odvisen od drugih (da je s tem na nek način samostojen).

PRSI NISO SAMOSTOJNO ŽIVO BITJE IN NE GOVORIJO, TOREJ POGLEJTE V NAŠE OČI, ČE GOVORITE Z NAMI.
- To je pa res. No sej je fajn da nas pogledate kot celoto, ampak buljenje v en del telesa pa ni lih najbolj prijetno. Je pa res da se tud ženske kdaj pa kdaj zazremo v kakšn del telesa na moškem. Lahko smo realne in priznamo, da kdaj tud na kaj drugega mislimo med resnimi pogovori o vremenu z moškim (hihi). Pogled v oči pa nam res ponavadi veliko pomeni, ker že to pomeni, da se na nek način ne laže nekdo, pa da je resen.

ROKE NISO SAMO ZA PRASKANJE IN DRŽANJE DALJINCA, TOREJ JIH UPORABLJAJTE KDAJ TUDI ZA TO, DA POSPRAVITE ZA SABO IN SPUSTITE POKROV NA ŠKOLJKI (TISTI, KI TO POČNETE, SVAKA VAM ČAST!).
- Tudi ženske smo kdaj pa kdaj take da ne pospravimo vse za sabo. No pokrov na školjki mamo pa itak vedno dol in če moški to pozab je bolš kot pa to da ga ne dvigne.

MI POTREBUJEMO URE S SVOJIMI PRIJATELJICAMI, KOT VI SVOJE PIVO!
- Moški ni nujno, da potrebujejo pivo ampak prav tako kot ženske, čas za druženje s prijateljicami ali prijatelji.

IN NA VSE ZADNJE. MOŠKI, ŽENSKE NE ŽIVIMO SAMO ZA VAS!
No saj moški tudi ne samo zaradi nas. Hihi ... ampak zato pač kar imamo cije in vrednote. To se pa od posamznika do posameznika razlikujemo.

Zgodbe anonimnih avtorjev

Zgodbice spodaj imajo vsaka zase en ali več naukov. Vsi jih lahko intepretiramo na svoj način (na podlagi izkušenj, ki jih imamo v življenju). Dobila sem jih od prijateljev. Avtorji pa so kot kaže neznani, kljub temu pa to ne pomeni, da niso vredne, da bi jih objavila na blogu.

Zgodba o metulju:

"Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila. Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč. Nič se ni zgodilo! Metuj je vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel. Človek kljub svoji ljubeznivosti ni razumel, da je napore, ki jih je moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, zato da bi kri iz telesa metulja stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube."

"... po nekaj mesecih študije medicine nam je profesor podal vprašalnik. Ker sem bil dober učenec, sem hitro odgovoril na vsa vprašanja razen zadnjega:"Kako je ime naši čistilki?" Oddal sem svoj test ne da bi izpolnil zadnje vprašanje, a tik pred koncem ure je moj sošolec vprašal, če bo zadnje vprašanje štelo za končno oceno. "Seveda!" je odvrnil profesor. "V svojem življenju boste spoznali mnogo ljudi. Vsak od njih je po svoje pomemben. Vsak si zasluži vašo pozornost, pa četudi mu namenite samo nasmeh ali pozdrav." Nikoli nisem pozabil te lekcije in spoznal sem, da se je naša čistilka imenovala Maria."

"V nevihtni noči je temnopolta ženska stala ob cesti. Avto se ji je pokvaril in nujno je potrebovala pomoč. Popolnoma premočena je pričela ustavljati avtomobile. Mlad belec, kakor da ne bi poznal rasnih konfliktov v ZDA sredi 60. let, se je ustavil, da bi ji pomagal. Mladenič jo je odpeljal na varno, ji priskrbel mehanika in poklical taksi. Ženski se je zelo mudilo, vendar ji je uspelo zapisati si naslov svojega rešitelja in se mu zahvaliti. Po tednu dni so mladeniču potrkali na vrata. Presenečen je uzrl poštarja z ogromnim paketom. Vseboval je velik barvni televizor s sporočilom: "Najlepša hvala, da ste mi pomagali tiste noči. Dež je zmočil tako moja oblačila, kot mojo dušo in v tistem trenutku ste prišli Vi. Zahvaljujoč Vam mi je uspelo priti do mojega moža, preden je zapustil ta svet. Naj Vas Bog blagoslovi, ker ste mi pomagali. (podpisana) Mrs. King Cole"

"Pred časom, ko je sladoled stal dosti manj kot danes, je desetletni deček vstopil v bar in se usedel za mizo. Natakarica mu je prinesla kozarec vode. "Koliko stane porcija sladoleda?" je vprašal deček. "Petdeset centov" mu je odvrnila natakarica. Deček je pričel šteti svoje kovance. "Koliko pa stane sladoled v lončku?" V tistem trenutku so vstopili novi gostje in natakarica je počasi izgubljala potrpljenje. "35 centov" mu je grobo odvrnila. Deček je še enkrat preštel svoje kovance in dejal: "Potem mi prinesite sladoled v lončku." Natakarica mu je prinesla sladoled in račun. Deček je pojedel svoj sladoled, plačal račun pri blagajni in odšel. Ko se je natakarica vrnila k mizi, da bi jo počitila, je pričela jokati, kajti tam, na robu krožnička, je bilo 15 centov napitnine. Deček je izbral sladoled v lončku in ne cele porcije zato, da je prihranil napitnino zanjo."

"V starih časih je kral odredil, da se sredi ceste postavi ogromno skalo. Skrit, je nato opazoval, da bi videl, če se bo kdo potrudil in odmaknil skalo s ceste. Trgovci in bogati podložniki so hodili po cesti, vendar so skalo le obkrožili in nadaljevali pot. Nekateri so se celo pritoževali čez kralja, zaradi nevzdržnosti cest, a nihče izmed njih ni niti poskusil odmakniti skale. Kmalu je mimo prišel tudi kmet z težkim tovorom zelenjave na ramenih. Ko je zagledal skalo, je odložil svoje breme in poskušal premakniti skalo. Po precejšnnjih naporih, jo je končno premaknil na rob ceste. Ko se je vrnil po svoj tovor, je na mestu kjer je bila prej skala našel mošnjo. V mošnji je bila obilica cekinov in kraljevo pismo, v katerem je bilo zapisano, da je bilo zlato namenjeno tistemu, ki bi odmaknil skalo s ceste. Kmet se je naučil, kar mnogi niti ne razumejo: "Vse ovire so možnost za izboljšanje našega življenja"."

Nekateri ljudje potrebujemo čas, da se učimo na podlagi svojih izkušenj. Še bolje pa je, da se učimo tudi na podlagi izkušenj drugih in da smo pozorni v življenju na več stvari. Ko smo v družbi starejših ljudi se marsikaj lahko naučimo in na podlagi teh naukov živimo vse življenje. Veliko pomeni že to, da vemo kaj je prav in kaj ni prav. Namreč dejstvo je, da nam to ne bo mogla dati nobena vera in zakoni. Na primer v zakonih ne piše, da je kajenje prepovedano, vsi pa vemo, da to ni zdravo in da ima še druge posledice. Največji vzor pa nam je lahko okolje v katerem živimo, naj si bo to družina, prijatelji, znanci ali pa ljudje, ki jih osebno sploh ne poznamo.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Povezve na podobne teme:
--> Reki, pregovori in misli znanih in manj znanih oseb
--> Dan ima samo 24 ur

Revije: Eva, Cosmopolitan, Lisa, ...

Revije kot so Eva, Smrklja, Cosmopolitan in druge revije namenjene predvsem ženskam, so način kako žensko samozavest spraviti na ničlo. Ženske smo precej različne, le kaj bi bilo če bi bile vse barbike. Kako je lahko taka revija v prodaji za mlade ženske. Tudi jaz sem jo nekaj časa kupovala in na koncu ugotovila, da je preveč draga za moj žep (, saj nekatere stanejo skoraj 1000 sit) in pa da me spravljajo take revije v zadrego. Nikoli ne bom ista kot tista čudežna igralka, ki je bila na 101 operaciji - pa tudi nočem biti. Revije nam prikazujejo del sveta tako popolno. Realnost je drugačna, vsaka še tako suha ženska je imela celulit oz. se je vsaj enkrat srečala oz. se bo srečala s tem. To ni nič takega, pač smo drugačne od moških, ki ga skorajda nimajo oz. ga nimajo. Naše "napakice" nas pravzaprav delajo drugačne in prav zaradi tega posebne na svoj način.

Najbolj me ujezi, kadar v revijah na eni strani preberem dieto s katero bi dekleta lahko izgubila svoje kilograme, na drugi strani je članek v zvezi z žensko, ki je imela bulimijo, na tretji pa so kuharski recepti. To ni logična sestava tem v eni reviji. Da ne govorim o tem, kako bi lahko ženska spoznala sanjskega moškega in se na prvi pogled zaljubila. Po takih revijah se zgledujejo dekleta, mnoga od teh želijo biti popolne. Ženske veliko časa preživijo (več kot moški ponavadi) preživjo pred ogledalom in na tehtnici. Večino je strah, da bi bile debele. Zdrava prehrana in telovadba sta seveda pomembna dejavnika - ampak ne iz vidika da bi se znebili odvečnih kilogramov temveč zaradi našega zdravja in počutja.

Zanimivo je to, da take revije kupujejo nekateri vsak teden oz. dan ko le te izidejo. Ali ni to absurdno, da mora komaj 16 let staro dekle dobiti predsodke glede svojega telesa, ker ni taka katkršna je ena od manekenk iz Hollywooda. Zakaj bi bilo ženske strah, ker smo drugačne, ker nekatere res nismo manekenke (pa tudi ne bi rade bile), zakaj nam bi bila ženska, ki ima prenizko telesno težo lepa. Se vam zdi, da imajo moški radi anoreksična dekleta? Meni se zdi, da ne. Kajti lepše se mi zdi, ko imajo ženske malo več kilogramov na sebi in so zadovoljne s seboj, kot pa to da imajo premalo kilogramov in še niso zadovoljne same s seboj. Seveda pa ne moramo vplivati na težo, lahko smo tudi naravno že tako suhe in pač ne moramo pomagati. Pač smo si različne in to nas dela lepe. Revije, kot take nam dajo vedeti samo, kako nepopolne smo. Malo katera ženska pa se zaveda, da je lahko popolna v svoji nepopolnosti. Vsak dan se lahko počuti popolno in super prav taka kot je.

Dan na dan :)

Danes sem imela pa res slab dan. No mogoče ni bilo tako hudo, ampak se mi je samo zdelo. Včeraj sem ostala brez avta. Počil je hladilnik in seveda poklicala sem na pomoč moje dva. Hitro sta prišla pome in tudi odpeljala avto domov (HVALA!!!), kjer čaka na jutrišnje popravilo. Se mi je že zdelo, da sem skoraj neodvisna od staršev, vendar kot strela z jasnega sem spet dobila po buči. Jutri bom odpeljati avto na popravilo v Ljubljano. Problem pa je, da gre avtomehanik na dopust. Samo upam lahko, da bo popravil avto do srede, sicer pa bom nanj čakala cel teden. No avta sicer ne potrebujem tako močno, ampak vseeno mi je dobro če je na voljo ko ga.
Naredila bom spet nekaj za zdravje. Jutri na vse zgodaj se bom sprehodila od avtomehanika do knjižnice. V knjižnici bom spet malo preberala knjige, ki bi morda prišle v poštev za mojo diplomsko nalogo. Prav veliko še nisem prebrala, sem pa zagotovo iz knjižnice prinesla, kar nekaj knjig na temo, ki me zanima. Veliko knjig je še za prebrati, primerjati in pokomentirati. Prav tako kot je veliko knjig je tudi veliko dela. Upam lahko vsaj, da bom čim več naredila do avgusta, saj imam kasneje še en rok izpitov.

Kje imamo srce?

Živali in narava so ustvarjene v sožitju, kar pomeni, da drug drugega potrebujejo. Tako kot narava potrebuje živali, tako tudi živali potrebujejo naravo. Enako pa je tudi pri nas, človek naj bi bil ustvarjen za naravo a jo počasi uničuje, ustvarjen naj bi bil v sožitju z živalmi a jih počasi iztreblja.

Še enkrat naj povem, da ni lepšega trenutka kot takrat, ko se sprehajam v naravi in opazujem živali. Človek naravi in živalim malokdaj prisluhne, a ko jim bo prisluhnil kot kaže bo že prepozno. Ne pozabimo na živali, ki so nam pripravljene dati ljubeznost in nežnost. Želijo si občutiti naravo, kjer so živele preden jih je človek udomačil in jim odvzel košček svobode in sveta v katerem so živele. Nekateri ljudje mislijo, da je svet njihov, vendar ni. Svet je naš, mi ljudje bi se morali prilagajati naravi in kot inteligentna bitja skrbeti za naravo.
Sprašujem se zakaj človek ubije na leto na miljone živali in uničuje prečudovito naravo. S tem početjem pa uničuje sebe in se tega dobro zaveda. Ali je to inteligenca, ki naj bi jo človek res imel? Vsakemu bi se morala prebuditi vest za živali in njihova cenjena življenja. Človek je vsak dan bolj odrinjen od narave in ji je neke vrste sovražnik.
Že dolgo nazaj sem poslušala novico, ki so jo poročali iz enega od živalskih vrtov. Deček, ki je opazoval gorile je padel v njihovo ogrado. Padel je kar šest metrov globoko in se onesvestil. Neka gorila ga je nežno pobrala iz tal in ga odnesla, kakor bi bil njen mladiček, na varno. Vse dokler niso prišli reševalci in ji ga vzeli. V tej ogradi je bilo še veliko drugih goril, ki so ji tega dečka hotele vzeti, vendar jim tega ni dopustila. Razvedlo pa se je tudi, da je ta gorila reševalka bila vzrejena. Majhna gorila je imela dom pri lastnici, kjer je prejemala veliko ljubezni.
Živali so potrebne pomoči, zato jim pomagajmo. Tudi mi smo kdaj pa kdaj prestrašeni, razumimo kako se počutijo one. Pomagajmo jim, saj so le bitja s katerimi naj bi bili v sožitju. Bodimo solidarni in jim nudimo dom, če ga potrebujejo. Ne vzemimo jim okolja v katerem živjo, saj jih s tem iztrebljamo. Ta bitja nam nudijo veliko več, kot mi nudimo sami sebi, kot na primer duševni mir, dobro počutje v naravi ... Ko nam pokažejo zaupanje se ne branimo in ga s tem dokažimo tudi mi. Ljubezen do vseh bitij na Zemlji bo pomagala nam in bo tudi povrnjena na več načinov nazaj. Ne glejmo samo kaj je za nas dobro ozirajmo se kako bitja in narava reagirajo na nas.

In nisem se mogla upreti, da ne bi dala še eno slikco od moje psičke na blog :D.

Terapija z živalmi

Danes sem prebirala napisan znanstveni članek na temo Kosmati ljubljenčki lahko zdravijo (revija Viva). Že nekaj časa pa s kolegicami delamo seminarsko nalogo, na temo kakovosti v dveh domovih starejših občanov, na Fakulteti za upravo. Domovi za starejše občane in pa tudi druge ustanove, ki so namenjene manj pokretnim ljudem, psihično bolnim in pa duševno motenim osebam, se morajo v današnjem svetu hitro prilagajati na nove načine zdravljenja. Terapije z živalmi so dopolnilne terapije. Kljub terapiji je še vedno pomembno, osnovna zdravstvena nega (živali so le dopolnitev njihovega vsakdanjika).
Več o terapiji z živalmi preberete v reviji Viva. Jaz pa lahko na podlagi izkušenj povem, da živali velikokrat pripomorejo k dobri volji in pa posluževanju športnim aktivnostim ljudi. Z Lucy preživim veliko časa in vem da ko bom prišla domov bo mahala z repkom in se veselo vrtela okoli mene. Ponavadi je dobro, da si ljudje omislijo žival v situacijah, ko ostanejo sami, saj jim živali zapolnijo čas. Žival potrebuje poleg hrane, tekočine, kratkih in enkrat na dan daljših sprehodov tudi nežnost. Jaz imam psičko za to, da jo razvajam in ker imam res rada kosmatinčke. V primeru, ko človek ne more biti več tako aktiven, pa pomaga tudi terapija z živalmi. Starejšim ljudem daje neko motivacijo, da telovadijo s tem ko jih božajo na svojih posteljah (to velja za tiste, ki težko hodijo oz. sploh ne morajo) ali se z njimi sprehajajo po parku.
No ker pa naj še spomnim tiste, ki imate žival doma, da je ob taki temperaturi tudi njej vroče in da potrebuje na dan vsaj 3x svežo vodo.

Klici neukih uporabnikov računalnikov

Da se malo nasmejimo in da se malo zamislimo nad izjavam. Ne dolgo nazaj sem dobila en mail z naslovom RAČUNALNIŠKI PROBLEMI. V njem so bili navedeni pogovori z svetovalcem in pa stranko, ki potrebuje pomoč pri uporabi. Stranke so velikokrat res neuke in prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se ljudem omogoči delo z računalniki. Osveščanje ljudi glede dela z računalnikom pa bi po mojem mnenju biti dostopen vsakemu državljanu Republike Slovenije. Res je, da se informacijska tehnologija hitro razvija, vendar pa za osnovno poznavanje informacijske tehnologije in pa delovanje pripomočkov res nikoli nisem vprašala kaj takega. To je lahko samo spodbuda, da se naredi kaj več na področju izobraževanja s pripomočki, kot je računalnik.

Pomoč uporabnikom na S.O.S. liniji za uporabnike računalnikov:

Stranka: Halo, računalnik mi nekaj nagaja.
Svetovalec: Kakšnega pa imate?
Stranka: Belega.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Dober dan, kako vam lahko pomagam?
Stranka: Datoteke ne morem natisniti.
Svetovalec: Kliknite najprej "Start"...
Stranka: Poslušajte!! Ne začenjajte mi zdaj s tako strokovnimi napotki! Presneto, saj nisem Bill Gates!
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Težave imam s tiskalnikom in sicer s tiskanjem rdeče barve.
Svetovalec: Imate barvni tiskalnik?
Stranka: Ne.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: In kaj imate zdaj na monitorju, gospa?
Stranka: Medvedka, ki mi ga je kupil moj fant.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: In sedaj pritisnite tipko F8.
Stranka: Ne dela!
Svetovalec: Kaj natančno ste naredili?
Stranka: Kot ste rekli: 8-krat sem pritisnil tipko F...
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Vaše geslo je mali "a" kot avto, veliki "V" kot Viktor in številka 7.
Stranka: Mala ali velika 7?
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Ne morem na internet.
Svetovalec: Ste prepričani, da ste vtipkali pravo geslo?
Stranka: Prepričan sem. Videl sem, kako ga je vtipkal prijatelj.
Svetovalec: Mi lahko poveste, kakšno geslo je vtipkal?
Stranka: Pet zvezdic.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Izvolite, kako vam lahko pomagam?
Stranka: Pišem svoj prvi e-mail.
Svetovalec: Prav. Kaj vas muči?Stranka: Napisal sem črko a, ne vem pa, kako naj naredim okrog nje tisti krog.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Ne morem natisniti dokumenta!
Svetovalec: Kaj ste pa naredili?
Stranka: Kadarkoli poskusim in kliknem na "tiskanje", se pojavi napis: Ne najdem tiskalnika. Pa sem dvignila tiskalnik in ga postavila pred monitor, računalnik pa mi še vedno odgovarja, da ga ne najde!
------------------------------------------------------------------------------------------------

Upam, da ste se le nasmejali izjavam in da se niste nikoli bili pobudnik takega dialoga (sploh v primeru stranke).

Vožnja pod vplivom alkohola

Te dni je v Laškem potekala zabavna prireditev Pivo in cvetje. Po pripovedovanjih je bilo na tej veselici veliko ljudi iz vse Slovenije, prav tako kot včeraj na Zbiljski noči. Vendar pa se je zgodila tudi nesreča v Laškem. Na siolovih novicah sem danes zasledila, da je umrl 22 letni fant. Po podatkih se je vračal v Celje ob železniški progi, kjer ga je povozil vlak. Tako mlad fant, ki naj bi imel pred seboj še celo življenje. Zelo težko mi je, ko preberam take novice. Zdi se mi pa omembe vredno, da napišem kaj glede vožnje pod vplivom alkohola.
V Sloveniji je vse več nesreč, ki jih povzročijo vozniki pod vplivom alkohola, veliko od njih je mladih. Brez vesti vozijo po cesti in ne razmišljajo, da s tem ogrožajo sebe, sopotnike in druge voznike na cesti. Minilo je že več kot dve leti od kar je zaradi tega umrl tudi eden od mojih bivših sošolcev. Bil je sopotnik v vozilu, ki se je vračal iz ene od žurk v Ljubljani in končalo se je z smrtnim izidom.
Ravno zadnjič sva s prijateljico šle v Ljubljano na žur in sva se odloćili, da bova poklicali taksi. Tako namreč narediva vedno, saj sva dogovorjene zaradi tega, ker:
1. nočeva ogroziti življenje udeležencev v prometu,
2. nočeva ogroziti najinega življenja,
3. nočeva tvegati, da naju ustavijo policaji pod vplivom alkohola s tem tvegava:
- odvzem izpita
- visoko denarno kazen
- in kazenske pike,
4. če ne voziva pod vplivom alkohola se počutiva bolj sproščeni.
Edina slabost je cena taksijev vendar z navedenimi točkami zgoraj ni primerjave. Življenje ljudi je eno samo zato moramo nanj čuvati kolikor se le da. Misliti moramo na posledice na katere v tistem času vinjenosti ne mislimo. Na cesti moramo biti previdni vsi, ne glede ali smo vozniki, pešci, kolesarji, tovornjakarji, avtobusarji ... vsi! Pazite nase in na druge, kdo bo pazil na to če ne vi sami.
Verjamem pa, da je problem, ko imaš v denarnici le par evrov. No zame to ni bil nikoli problem. Žurat sem šla tja kamor sem vedela, da lahko pridem peš ali pa imam organiziran prevoz. Organiziran prevoz je pač to, da nisem pila in vozila ali pa sem pila in je vozil trezen voznik.
Ljudje pazite nase naj vas ne zavede, da bi šli pod vplivom alkohola voziti ali da bi se vozili z ljudmi, ki se niti za en dan ne morajo odpovedati alkoholu. Varnost je na prvem mestu pri žuriranju tudi brez alkohola se da imeti lepo ali celo še lepše kot če bi bili pijani.

Branje dnevnika po 5-ih letih

Danes sem preberala dnevnik in našla nekaj prav zanimivih odstavkov. Predvsem pa bi želela tukaj napisati tisto, kar sem se na nek način kar začudila, da sem to napisala pri 17. letih. Dnevnik je bil napisan 24.11.2002 se pravi, približno 5 let nazaj.
Stara sem 17 let in danes smo 24.11.2002 se pravi, da bom čez samo en mesec stara 18 let. To naj bi bila neka prelomnica v mojem življenju, a je ne čutim. Indijanci, sem nekje slišala, štejejo leta ob izrecnih dogodkih. Kot na primer pri nas bi to lahko bilo, ko otrok začne govoriti, ločiti barve, pisati, ko konča osnovno šolo, srednjo šolo, faks, naredi doktorat, se poroči oz. spozna osebo s katero bi rad preživel preostanek življenja ... Na koncu pa je smrt, ki se je nekateri bojijo. V bistvu pa je nekaj naravnega in ni tako strašljiva. Strašljivo je to, da se pred tem vprašamo če smo življenje dovolj izkoristili. Življenje, ki je samo po sebi kdaj lepo, kdaj kruto, srečno, zabavno, dolgočasno, predvsem pa spoznavanje nekaj novega ... Vsak dan, ki je za mano sem nekaj novega spoznala in danes sem se resno začela zavedati, da je zaman gledati samo nase. Ljubezni temu svetu primanjkuje in vsak človek bi mogel vsak dan biti hvaležen drug drugemu, da smo na svetu. Danes je vse drugače življenje, odvija se dosti hitreje in tistega dneva, ko si lahko brezbrižno tekal po zaprašenih poteh, brez misli na odgovornost in na to kaj bodo rekli drugi je konec. Vsi imajo predsodke, najhuje pa je da jih imamo največ sami in da se z njimi ponižujemo. Če bi človek človeku vsak dan namenil vsaj nekaj časa in se z njim pogovarjal bi dosti lažje živel. A vrtimo se v začaranem krogih, vsak dan eno in isto, nič drugačnega razn nova spoznanstva. Svet ne pozna več prijaznosti, čara življenja, negovanja osebe, ki jo imaš rad, ljubezni in radosti. Za vse je potreben čas, časa pa ni vedno ... vedno nekam hitimo eni v službo, drugi v šolo, na faks, seminarije. Življenje je brez spontanosti. Koliko ljudi gre danes z družino na sprehod, koliko jih je takih, ki uživajo življenje. Jaz bi rekla, da ni nobenega. Nihče noče sožitja, hrepenimo po nemiru. Prav potrebujemo nemir in duševne vojne. Vidimo trpeti druge a jim ne pomagamo še v sebi ne vidimo ničesar, še sami si ne moramo pomagati - kaj šele drugim. Počutimo se prazn, brez navdušenja in iniciative narediti nekaj v življenju.
Vedno manj se poudarja stvari, ki spodbujajo ljudi k razmišljanju, kako narediti iz življenja nekaj več. Na primer kaj bi lahko naredili pozitivnega za naravo od katere smo odvisni, za sočloveka ki nas v stiski potrebuje, za otroka ki ni sit, za živali ki so ogrožene, za tiste ki preprosto potrebujejo nekaj več ... Vse to pa je odraz človeka, ki se ne zaveda, da so poleg njegovih problemov tudi drugi problemi, ki ogrožajo cel svet.
Ljudje si želijo radosti, sami pa je ne dajejo, s tem hočem povedati, da je človek ena velik egoist (tudi jaz sem kdaj pa kdaj). Nikoli ne znamo ceniti kar imamo, zavedati se začnemo tega šele ko to izgubimo. Če pomislim na ljubezen me spomni na dotik, toplino, poljub, sprehode v naravi, spontanost, radost, pesmi ... vse to pa si lahko ustvarimo z nekom, ki nam veliko pomeni.
Mislim pa, da je treba biti hvaležen ljudem, ki nam stojijo ob strani. Zato se mi zdi danes pravi trenutek, da se zahvalim ljudem, ki so mi stali ob strani, ko sem jih potrebovala.

Knjižnica - super zadeva

Po dolgem času sem se odločila, da grem malo v knjižnico. Kljub resnemu študiranju sem kar pozabila, da obstaja možnost študiranja tudi v knjižnici. Danes sem namreč naredila veliko stvari za faks, ki jih prej nisem v 4 dneh sem jih danes v 4 urah. Verjetno je to zaradi motečih dejavnikov, ki so mi doma na voljo v knjižnici pa ne. Na primer zelo moteči dejavniki so poslušanje glasbe, mobilni telefon, televizija ... itd. V knjižnici pa sem bila v bistvu prislijena delati, kar sem si začrtala in to tudi v večji meri naredila.
Zgleda, da sem le najdla kotiček, kjer se počutim dobro in kjer lahko mirno študiram. Sploh pa mi je zelo vredu, če ima knjižnica veliko knjig na voljo in v primeru ko je skorajda prazna. Sedaj, ko ni izpitov je prav prijetno študerati v knjižnici. V hrupu se res ne da brati, delati seminarskih nalog, kaj šele učiti.

Psička Lucy

Včeraj sva šle na sprehod in ker je pač bila vsa polna energije sem jo izpustila iz vrvice. No letala je kot zmešana sem in tja. Na koncu pa me je res presenetilo, saj me je prišla prositi, če jo lahko nazaj privežem. To je naredila tako, da se je usedla poleg mene in ko sem se sklonila k njej, da jo pobožam, je dala svojo tačko na mojo roko. Od vsega tega pa se mi zdi najbolj čudno, saj je vedno bila tako živahna nikoli se mi ni pustila privezati, ko sem jo odvezala. Verjetno se je malo umirila zaradi sterilizacije, ki jo je imela 26.03.2007.
Privi in drugi dan po sterilizaciji sta bila najbolj mučna dneva. Lucy ni mogla niti vstati iz svojega toplega in mehkega ležišča, ki sem ji ga pripravila še preden smo šli v Ljubljano. Tretji dan po sterilizaciji je naredila prve korake in kmalu omagala. Bila je res v šoku in prav zaradi tega sem si vzela tiste dni samo zanjo. Bila sem ob njej in jo crkljala in nosila sem jo po stopnicah, da se ji ne bi slučajno pretrgali šivi. Najtežja pa sta bila tretji in četrti dan, ko sem jo nesla ven. Bila je skoraj negibna. Naredila je par korakov in omagala. Najhuje se mi je zdelo, da sem šla z njo 300 metrov stran od hiše pri tem sem jo več kot dve tretjine časa nosila. Ampak po enem tednu je moja Lucy bila kot prerojena tekala je po tranvnikih in za mački (se opravičujem sosed, sej jih ni pojedla), :) kot se za ptičarja spodobi pa se je tudi kot vedno podila za ptiči.
Zanimivo se mi zdi, da pač ko grem z Lucy ven se vedno sprostim in pozabim na vse. Najraje ne mislim na nič. Ponavadi zahajam na kraje, kjer ni nikogar. Ne rada videvam ljudi, ki me sprašujejo: kako si? kaj počneš? že dolgo se nismo videli, ... itd. Zato ponavadi hodim na sprehode z Lucy ponoči oz. tik pred mrakom. Velikokrat se mi je že zgodilo, da ponoči nisem mogla spati, ker se tisti dan nisem fizično utrudila. Zato sem šla tečt ob polnoči in bilo je prav prijetno. Ne predlagam pa to vsakemu, sploh če živi tako kot jaz blizu gozda in kjer ni javne razsvetljave, če tega niste navajeni zna biti strašljivo. Sploh pa je to še bolj strašljivo, ko ne veš ali zvoke spušča Lucy ali pa ti zvoki prihajajo iz gozda :).

Za konec pa sem dodala še eno slikico, na kateri se psička Lucy na vse zgodaj preteguje.














Več slik moje psičke lahko najedete na tej povezavi --> Lucy

Morje

Kot vsako leto sem tudi letos šla na morje, tokrat začuda na malo bolj miren konec na Hrvaškem. Bilo je res lepo in imela sem se super ob dobri družbi. V hotelu, kjer sem bila so bili zelo prijazni in res so se potrudili za dobro počutje gostov. Vsako leto na morju oziroma na počitnicah počnem stvari, ki jih sicer doma ne počnem. Ponavadi s seboj vzamem (tudi letos sem) kržanke, sudokuje in pa knjigo.
Letos sem prebrala knjigo z naslovom Majada, iraška hči. Napisala jo je avtorica Jean Sasson na podlagi izpovedi ženske, ki je preživela mučenje v ječah Sadama Huseina. Knjiga je biografija in avtorica v njej navaja zgodovino Iraka in pa življenje Majade od rojstva do leta 2003. Preverila sem celo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jih avtorica navaja in kot kaže je resnično izvzela košček zgodovine Iraka. Sicer pa nisem delala analize te knjige in je tudi ne mislim, ker bi za to porabila preveč časa. Priznam pa da me je knjiga že takoj na začetku pritegnila in sem jo prebrala v kratkem času, glede na to koliko časa berem učna gradiva :).