Danes sem preberala dnevnik in našla nekaj prav zanimivih odstavkov. Predvsem pa bi želela tukaj napisati tisto, kar sem se na nek način kar začudila, da sem to napisala pri 17. letih. Dnevnik je bil napisan 24.11.2002 se pravi, približno 5 let nazaj.
Stara sem 17 let in danes smo 24.11.2002 se pravi, da bom čez samo en mesec stara 18 let. To naj bi bila neka prelomnica v mojem življenju, a je ne čutim. Indijanci, sem nekje slišala, štejejo leta ob izrecnih dogodkih. Kot na primer pri nas bi to lahko bilo, ko otrok začne govoriti, ločiti barve, pisati, ko konča osnovno šolo, srednjo šolo, faks, naredi doktorat, se poroči oz. spozna osebo s katero bi rad preživel preostanek življenja ... Na koncu pa je smrt, ki se je nekateri bojijo. V bistvu pa je nekaj naravnega in ni tako strašljiva. Strašljivo je to, da se pred tem vprašamo če smo življenje dovolj izkoristili. Življenje, ki je samo po sebi kdaj lepo, kdaj kruto, srečno, zabavno, dolgočasno, predvsem pa spoznavanje nekaj novega ... Vsak dan, ki je za mano sem nekaj novega spoznala in danes sem se resno začela zavedati, da je zaman gledati samo nase. Ljubezni temu svetu primanjkuje in vsak človek bi mogel vsak dan biti hvaležen drug drugemu, da smo na svetu. Danes je vse drugače življenje, odvija se dosti hitreje in tistega dneva, ko si lahko brezbrižno tekal po zaprašenih poteh, brez misli na odgovornost in na to kaj bodo rekli drugi je konec. Vsi imajo predsodke, najhuje pa je da jih imamo največ sami in da se z njimi ponižujemo. Če bi človek človeku vsak dan namenil vsaj nekaj časa in se z njim pogovarjal bi dosti lažje živel. A vrtimo se v začaranem krogih, vsak dan eno in isto, nič drugačnega razn nova spoznanstva. Svet ne pozna več prijaznosti, čara življenja, negovanja osebe, ki jo imaš rad, ljubezni in radosti. Za vse je potreben čas, časa pa ni vedno ... vedno nekam hitimo eni v službo, drugi v šolo, na faks, seminarije. Življenje je brez spontanosti. Koliko ljudi gre danes z družino na sprehod, koliko jih je takih, ki uživajo življenje. Jaz bi rekla, da ni nobenega. Nihče noče sožitja, hrepenimo po nemiru. Prav potrebujemo nemir in duševne vojne. Vidimo trpeti druge a jim ne pomagamo še v sebi ne vidimo ničesar, še sami si ne moramo pomagati - kaj šele drugim. Počutimo se prazn, brez navdušenja in iniciative narediti nekaj v življenju.
Vedno manj se poudarja stvari, ki spodbujajo ljudi k razmišljanju, kako narediti iz življenja nekaj več. Na primer kaj bi lahko naredili pozitivnega za naravo od katere smo odvisni, za sočloveka ki nas v stiski potrebuje, za otroka ki ni sit, za živali ki so ogrožene, za tiste ki preprosto potrebujejo nekaj več ... Vse to pa je odraz človeka, ki se ne zaveda, da so poleg njegovih problemov tudi drugi problemi, ki ogrožajo cel svet.
Ljudje si želijo radosti, sami pa je ne dajejo, s tem hočem povedati, da je človek ena velik egoist (tudi jaz sem kdaj pa kdaj). Nikoli ne znamo ceniti kar imamo, zavedati se začnemo tega šele ko to izgubimo. Če pomislim na ljubezen me spomni na dotik, toplino, poljub, sprehode v naravi, spontanost, radost, pesmi ... vse to pa si lahko ustvarimo z nekom, ki nam veliko pomeni.
Mislim pa, da je treba biti hvaležen ljudem, ki nam stojijo ob strani. Zato se mi zdi danes pravi trenutek, da se zahvalim ljudem, ki so mi stali ob strani, ko sem jih potrebovala.
Stara sem 17 let in danes smo 24.11.2002 se pravi, da bom čez samo en mesec stara 18 let. To naj bi bila neka prelomnica v mojem življenju, a je ne čutim. Indijanci, sem nekje slišala, štejejo leta ob izrecnih dogodkih. Kot na primer pri nas bi to lahko bilo, ko otrok začne govoriti, ločiti barve, pisati, ko konča osnovno šolo, srednjo šolo, faks, naredi doktorat, se poroči oz. spozna osebo s katero bi rad preživel preostanek življenja ... Na koncu pa je smrt, ki se je nekateri bojijo. V bistvu pa je nekaj naravnega in ni tako strašljiva. Strašljivo je to, da se pred tem vprašamo če smo življenje dovolj izkoristili. Življenje, ki je samo po sebi kdaj lepo, kdaj kruto, srečno, zabavno, dolgočasno, predvsem pa spoznavanje nekaj novega ... Vsak dan, ki je za mano sem nekaj novega spoznala in danes sem se resno začela zavedati, da je zaman gledati samo nase. Ljubezni temu svetu primanjkuje in vsak človek bi mogel vsak dan biti hvaležen drug drugemu, da smo na svetu. Danes je vse drugače življenje, odvija se dosti hitreje in tistega dneva, ko si lahko brezbrižno tekal po zaprašenih poteh, brez misli na odgovornost in na to kaj bodo rekli drugi je konec. Vsi imajo predsodke, najhuje pa je da jih imamo največ sami in da se z njimi ponižujemo. Če bi človek človeku vsak dan namenil vsaj nekaj časa in se z njim pogovarjal bi dosti lažje živel. A vrtimo se v začaranem krogih, vsak dan eno in isto, nič drugačnega razn nova spoznanstva. Svet ne pozna več prijaznosti, čara življenja, negovanja osebe, ki jo imaš rad, ljubezni in radosti. Za vse je potreben čas, časa pa ni vedno ... vedno nekam hitimo eni v službo, drugi v šolo, na faks, seminarije. Življenje je brez spontanosti. Koliko ljudi gre danes z družino na sprehod, koliko jih je takih, ki uživajo življenje. Jaz bi rekla, da ni nobenega. Nihče noče sožitja, hrepenimo po nemiru. Prav potrebujemo nemir in duševne vojne. Vidimo trpeti druge a jim ne pomagamo še v sebi ne vidimo ničesar, še sami si ne moramo pomagati - kaj šele drugim. Počutimo se prazn, brez navdušenja in iniciative narediti nekaj v življenju.
Vedno manj se poudarja stvari, ki spodbujajo ljudi k razmišljanju, kako narediti iz življenja nekaj več. Na primer kaj bi lahko naredili pozitivnega za naravo od katere smo odvisni, za sočloveka ki nas v stiski potrebuje, za otroka ki ni sit, za živali ki so ogrožene, za tiste ki preprosto potrebujejo nekaj več ... Vse to pa je odraz človeka, ki se ne zaveda, da so poleg njegovih problemov tudi drugi problemi, ki ogrožajo cel svet.
Ljudje si želijo radosti, sami pa je ne dajejo, s tem hočem povedati, da je človek ena velik egoist (tudi jaz sem kdaj pa kdaj). Nikoli ne znamo ceniti kar imamo, zavedati se začnemo tega šele ko to izgubimo. Če pomislim na ljubezen me spomni na dotik, toplino, poljub, sprehode v naravi, spontanost, radost, pesmi ... vse to pa si lahko ustvarimo z nekom, ki nam veliko pomeni.
Mislim pa, da je treba biti hvaležen ljudem, ki nam stojijo ob strani. Zato se mi zdi danes pravi trenutek, da se zahvalim ljudem, ki so mi stali ob strani, ko sem jih potrebovala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar