Govorjenje brez prestanka

Moja ugotovitev včerajšnjega dne je, da včasih govorim brez prestanka. Zadnje leta res veliko govorim, pa ne vem zakaj, verjetno tudi zato ker se čez leta tudi nekaj naučimo, pridobimo določena znanja in se na nek način držimo svojih mnenj. Nekateri ljudje imajo pri govorjenju hrbtenico oziroma so odločni v svojih odločitvah in mnenjih. Drugi ljudje spadajo med ljudi, ki govorijo brez prestanka, povedo pa zelo malo s svojimi besedami. Tretji pa povedo zelo na kratko ampak s tem bistvo. Seveda so tu tudi tisti, ki veliko govorijo in s tem veliko povedo.

V najstniških letih sem bila tiha, nikoli si nisem upala nasprotovati drugemu mnenju, ko me je nekdo vprašal za mnenje o določeni zadevi sem raje pobegnila, videla sem stvari preveč subjektivno in na sploh sem imela slabo vest če sem imal drugačno mnenje od drugih. Bila sem v ozadju in bala sem se vsake kritike zato sem bila raje tiho. Danes je temu drugače, kritike se ne bojim več, ker se mi zdi to normalno, saj tako kot imajo vsake oči svojega malarja ima tudi vsak človek lahko svoje mnenje o določeni zadevi. Vsak se v neko zadevo bolj ali manj poglobi, dojame kakšno stvar bolj široko ali ožje in pa lahko o neki zadevi nekdo ve več drug manj.

Problem ni v tem, da ljudje preveč govorimo, vendar v tem da z besedami premalo povemo, da nas bi lahko drugi razumeli. Vskakujemo si v besedo, žal imam tudi jaz to slabo navado in se tistim, ki so bili kakorkoli prekinjeni iz moje strani iskreno opravičujem. V kolikor nekdo kritizira, mora dovolj dobro podpreti kritiko, da lahko kritiko sprejme človek, ki kritiko prejema. Nekateri si želijo izvedeti, kakšno mnenje imajo drugi glede določene zadeve, drugi bi raje umrli kot pa vedeli kritiko, ki leti na njih. Veliko ljudi ne razume sploh pojma kritike. Za kritiko moraš vedeti tudi to, da lahko kritiziramo tako pozitivno kot tudi negativno. Bodimo pošteni večinoma ste mislili, da je kritika tista, ki pomeni le slabo - pa temu ni tako. Na predavanjih sem se naučila, da je kritika dobra le v kolikor poudarimo tako pozitivno kot tudi negativno. Najlažje je kritizirati, podpreti kritiko z ugotovitvami pa je najtežje. Najbolj se kritike bojijo in se je na nek način branijo javne ustanove. Tisti, ki kritiko prejemajo (seveda podprto z ugotovitvami) so lahko zelo veseli, saj le tako vedo ali so na pravi poti. Tako menim tudi jaz. Z veseljem bi rada slišala kritiko na moje pisanje na blogu in prav zaradi tega ne delam cenzure na blogu, razen seveda tistim, ki preko mojega bloga želijo širiti reklame.

Za konec lahko povemo, da so dobri kritiki zelo izobraženi ljudje, ki ne mlatijo prazno slamo ali pa so samo pametnejši od ljudi, ki jih kritizirajo.