Iščem službo vendar ne najdem. Pošiljam prošnje in še vedno po treh mesecih samo negativni odgovori ali pa jih sploh ni.Vsi mi pravijo, da se delodajalci bojijo, da bo potrebno novozaposlenim izplačati regres in bodo zato zaposlili šele s 1.7.2012. Tako zelo si želim delati, vendar ni ne duha ne sluha o tem, da bi bila kje kakšna možnost. Še na zadnje sem od ene iz kadrovske službe dobila odgovor, da je zelo vesela, da sem poslala poršnjo vendar pa mi priporoča najti kakšne veze in poznanstva. Torej pa smo ponovno na vezah in poznanstvih, če ne pozaš glavnih v državi si nič ali še huje brez službe. Kako lahko nekateri zdržijo brez zaposlitve po več mesecev, ne razumem, ne moram verjeti, da se jim ne utrga. Jaz sem zelo pozitivna oseba vendar v tem trenutku po 600 poslanih prošnjah (ali pa že 650, saj ne štejem več redno) mi primanjkuje energije, da bi lahko bil pozitiven do situacije.
Najtežje pa je, ker imam sedaj družino, ki mi zelo veliko pomeni (le komu ne bi). Želela bi si, da bi bila doprinos in vzgled najmlajšemu članu družine. Verjamem v to, da mi bo uspelo najti službo, saj se res na vso moč trudim, vendar kdaj pa kdaj ... ta energija preprosto pade. Na momente spet ne čutim, da mi bo uspelo, konkurenca je premočna. Se temu reče že depresivnost. Upam, da ne.
Danes bi vam želela predstaviti svoje uhančke, ki sem si jih spomnila sama. Zdijo se mi čudovite rožice, ki so prepletene z različnim barvami v steklu.
STEKLENE PERLE
Na levi strani so uhani, ki imajo rožico v sredini. Na desni pa taki, ki imajo rožico zgoraj, spodaj pa so dodani črni listki.
Kljub navedenim stroškom v prejšnjem prispevku o iskanju službe se mi to ne zdi tako zelo hudo, če mi ni potrebno službe iskati več kot en mesec. Najhuje v vsem tem čakanju je neučakanost, da bi dobila službo. Predvsem pa nimam nobenega odgovora na to ali je moja prošnja obravnavana slabo zaradi tega ker je ne razumejo ali pa dajo delodajalci ven napačen razpis v katerem iščejo drugo osebo.
Najbolj smešno vprašanje pa je ali lahko moj življenjepis oz. mojo prošnjo shranijo v primeru, da bi še potrebovali delavca s podobnim profilom. Halo?? Seveda, da lahko shra bnijo, saj kljub temu, da bi prišla nekam drugam v službo bi bila vesela če bi me nekdo povabil na razgovor. Sama sem namreč mnenja, da bi bila to čast. Čeprav verjetno v kolikor bi bila zadovoljna predvsem s kolektivom zaposlenih ne bi šla na drugo delavno mesto, kljub temu, da bi mi ponujali morda nekaj denarja več.
Vprašanja s katerimi se soočam zadnje čase na razgovorih so: zakaj sem prenehala s prejšnjo zaposlitvijo, kaj sem počela na prejšnjem delovnem mestu, kakšne vrste zaposlitev bi mi najbolj ustrezala, kakšno je moje znanje jezikov, prav tako pa me kasneje vprašajo kljub temu, da me naj ne bi kdo bi v primeru, da bi otrok zbolel prevzel odgovornost zanj. Torej na kratko koliko bolniške bom porabila.
Vsak izmed delodajalcev sicer namigne, da mi na to vrstno vprašanje ni potrebno odgovarjati in da ne bo obravnavano ... bla bla bla ... Vendar jaz striktno odgovarjam, ker se mi zdi da sicer ne bi prišla niti v ožji izbor. Do svojega delodajalca sem bila vedno poštena in sem mu kakšno zadevo omenila tudi v naprej - tudi mesec dni prej (kljub temu, da mi ne bi bilo treba). Ravnala sem se tako, kot bi želela, da nekdo ravna do mene v primeru, da bi ga zaposlila jaz. Če me noče zaradi določenih razlogov zaposliti me pač noče. Na kratko rečeno, če mu je najmanjša napaka na tebi ovira te pač ne bo zapslil.
Delo mi v življenju pomeni zelo veliko. Rada delam in delam za
življenje. Rada počnem veliko stvari od sprehajanja po naravi,
kolesarjenja, hribolazenja, vrtičkarstva do ustvarjanja nakita,
kvačkanja, delanje voščilnic, šivanja, pečenja peciv ... Pa še bi se
našlo, saj nisem štela zraven zbiranja znamk in stvari, ki niso ravno
hobi. Vse stvari zelo rada počnem in uživam ob delu. Počutim pa se v tem
sodobnem svetu zelo nekoristno v kolikor ne dobim službe in sem doma.
Tako sem v nenehnem iskanju same sebe in želji po samopotrjevanju, ki pa
ji ni konca. Želim si, da bi moje delo videli tudi drugi in da bi lahko
v dobrem kolektivu imela neko vzpodbudo za dostojno življenje.
Ali delodajalec, kadrovnik res sploh bere prošnje? Halo?? Na razpis za
delovno mesto se prijavi 590 kandidatov in od tega jih MORDA 30-50
povabijo na razgovor. Ali lahko res optimalno izluščijo dobre
kandidate?? V eni izmed teh je zagotovo kakšen direktorjev sin/hčerka
ali pa bratranec/sestrična ali pa neko drugo sorodstveno razmerje, ki
pripomore k odločitvi. Seveda sem mišljenja, da je absolutno prav, da v
delovno okolje povabiš kandidata s katerim se pač dobro tudi osebno
razumeš in za katerega veš, da ti bo stal ob strani - s tem, da mora
seveda imeti izkušnje, znanja in smer izobrazbe tako, ki jo delodajalec
potrebuje. Menim, da v kolikor izpolnjuje vse navedene in naštete
kriterije ni korupcija.
Ampak ali ni škoda, da na Zavod za zaposlovanje dajo delodajalci ven
objavo, naj se delavci prijavijo na delovno mesto pisno, nato pa
izberejo kandidata za katerega so vedeli že prej, da ga bodo izbrali.
Pisna prijava namreč pomeni strošek: znamke, treh listov papirja (na
enem listu je spremni dopis, na drugih listih je CV), tiskanja (obraba
kartuše ali kopiranja), kuverte, morebitnega prevoza do pošte in morda v
kolikor te povabijo na razgovor še strošek prevoza.
Strošek vsega
skupaj pa stane brez stroška prevoza približno 80 centov (35 je znamka,
10 centov je kuverta A5 - ker v amerikanko ne gredo lepo trije listi, 3
cente so listi, in tisk 0,30 centov za 3 strani). Poslano pa je bilo že
približno 150 prošenj po pošti in še enkrat toliko po e-poši. To zame na koncu ni več strošek, saj v bistvu dobim povrnjeno vse s tem, ko bom dobila službo.
Biti motorist je nekaj popolnoma drugačnega kot biti avtomobilist. Jaz sicer ne vozim motorja, ga pa vozi moj partner. Predajati se vožnji oz. nekomu, ki je umirjen voznik in vozi po predpisih pa je odlično. Tako sem srečna, ko začutim "veter v laseh" in poletim na krilih enovalnega motorja. Obožujem, ko me dragi zapelje (z moje strani) po še nikoli videnih poteh. Po drugi strani pa me je vsakič znova strah prav te ogroženosti motoristov. Res je, motorista avtomobil hitro spregleda. Prav tako še vedno večina motoristov nima izklopa smernikov (kar je lahko prav tako usodno), saj na primer motorist pozabi prižgan smernik za v desno in ga tako lahko avtomobil ne vede in nehote "izsili" (seveda ga ne izsili zares). To bi bilo za označiti kot skrajno pomembno in je potrebno vzeti na znanje tudi avtomobilistom. Jaz tega prej nisem vedela, šele sedaj, ko mi je partner predstavil vse skupaj sem začela razmišljati o tem in vedno oz. v večini primerov počakam, da gre motorist mimo mene in šele nato speljem.
Torej tema danes bo prav posebna ... in sicer motor, alkohol, dirkališča, prehitra vožnja, primerno označevanje cest, prilagojene ceste tudi za motoriste ... itd.
Ker se mi zdi zelo velikega pomena vožnja z motorjem sem letos mojega dragega prosila, da greva tudi na žegnanje motorjev. In sva šla ... Čudovita vožnja ... juhej. Ponovno sva bila na motorju in mimo naju so švigali motorji, drug za drugim ... na koncu sem imela občutek, da sva na cilj prišla zadnja. Pa nisva! Ampak prehitra vožnja je velikokrat problem (sem si mislila). Midva sva se pač peljala po predpisih, pa kaj če so mimo naju švigali drugi. Meni je namreč užitek, da grem na motor in se tako počutim sproščeno, svobodno, v stiku z naravo oz. na sploh okolico, med vožnjo pa lahko vonjam čudovito pokošeno travo ... Kar seveda pri vožni z avtomobilom odpade.
Motilo me je le, ko sva s svojim dragim parkirala motor in so drugi okoli naju že pili žlahten hmeljev napitek z alkoholom. Tokrat ne gre za to, da jaz ne bi spila piva, gre za princip - na motorju sem (ali pa v avtu) in takrat ne pijem alkohola. In preprosto za to, da moraš razumeti, da si lahko samo hipec nepreviden in si pod ... Torej gre za razum - ko vozim motor ne pijem!! Kako lahko nekdo, ki vozi motor pije pivo? In se prešernega nasmeha usede na "jeklenega konjička" in odjaha proti kaj vem kam. Kako to, da je najbolj prodana pijača na raznih žegnjanjih ravno pivo. Grozno!! Menim, da bi lahko to pijačo v takih primerih prepovedali. A kaj ko bi se našlo vseeno nekaj veljakov, ki bi si pivo prinesli s seboj! Pijača pri vožnji me resnično moti, pa ne zato, ker ogroža tisti voznik sebe ampak ker ogroža druge.
No, pa da preidem na temo dirkališče. Več kot to ne bom napisala in sicer dodala bom link spletne strani, kjer je jasno napisano, da se naša kultura vožnje zaradi dirkališč ne bi prav nič spremenila. Res sem mnenja, da dirkališča niso primeren način tako imenovanega "pucanja ventičkov". Torej kliknite na link Zahojenci in dirkališče.
Strinjam se pa tudi z nekaterimi, ki pravijo, da bi bilo potrebno določene dele, kjer je več motoristov opremiti s primernimi tablami, prilagojenimi robniki, očiščenimi cestami peska, ogradami proti zdrsu motorja, prav tako pa nenehnega krpanja cest (to je res moteče) ...
Motoristi so zakon! Ampak po pameti! To pomeni, da tudi ti upoštevajo prometne predpise in da kljub prehitevanju kolon (ki jih načeloma ne smeš), pazijo druge udeležence na cesti. Adi Smolar je včasih lepo pel pesem Na cesti nisi nikdar sam, saj jo še vedno verjetno.
Še ne veste kdo je to? Kot da bi se spoznala na ta šport avtomobilistov in motociklistov pišem tale post. Uživam ob gledanju čudovitih risarskih spretnost in detajlov, ki jih človeku ne gre prezreti. Končno sem dočakala novo spletno stran Marijana Pečarja, ki ima še vedno svojo razstavo v Geoplinu Ljubljana in je bila ne dolgo v Črnomlju v galeriji Laterna od koder je bil posnet tudi sledeči video.
Marijan se ukvarja z risanjem najrazličnejših motivov. Predvsem pa ga prevzemajo detajli motorjev ali avtomobilov. Svoj čas je bil pripravljen tudi pisati o tem na blogu. Njegovo spletno stran pa vsekakor toplo priporočam, saj se lahko nasmejite ob pogledu na humor v sliki, ki ga riše za revijo Avtofokus, pregledovanju karikatur, čudovitih ilustracijah, pregledovanju revije Srečko in Reksi, ki jo zrisuje mesečno in avto-moto motivov, ki so njegova strast. Meni so sicer ljubši junaki Srečko in Reksi, risanje kozolcev in hiš ter razne ilustracije, ki jih je Marijan risal za knjige, pesmarice in leksikone. Koliko truda in dela je vloženega ... verjetno ne ve niti on. Res lepo!
S svojim pogledom na svet in realnostjo sodobnega designa je Marijan na dobri poti. K še boljši poti pa ga lahko spodbudite tudi vi s svojimi komentarji in pobudami, da še kaj nariše.
Pa naj bo malo za pašo vaših oči. V kolikor koga zanima bom naslednjič pripela še navodila oz. povezavo, da boste lahko tudi vi poskusili kaj novega skvačkati.Oblekica je čudovito darilo za novorojenčka. Zaenkrat pa pripenjam samo slikice dojenčkov, ki nosijo kreacije mojih skvačkanih oblekic.
Vijolična oblekica je bila skvačkana za dojenčka starega od 6 do 9 mesecev.
Oblekica je bila skvačkana za otroka od 12 do 18 mesecev. Prav tako rutka ja namenjena predvsem za otroke, ki so že malce starejši tudi mladostnice.
Kar delaš naredi do konca! - Dobro, ok do konca. Ampak kako
vendar??? Toliko je interesnih dejavnosti danes, da se mi vrti v glavi. Uživam
pa prav v vsaki zadevi, ki jo počnem. Želim si it na sprehod, skvačkat novo
rutko za malega nadobudneža, narisat čudovito vrtnico in jo dati v okvir,
oblikovat nakit, pomiti posodo, pripraviti naslednji teden za razgovor, uživati
v glasbi, se posvetiti domačim, delati na vrtu ... pa kaj še, halo?? Kaj bi še
radi počeli?? Ali človek zares nikoli nima dovolj dejavnosti?
Zadnje čase se pa resnično sprašujem ali ni dovolj da delaš
eno delo in to dobro. Mislim, da počneš nešteto stvari ni dobra izbira. To
lahko zmede ljudi, da delaš toliko stvari na enkrat. Je res, da si lahko v vseh
teh pogledih tako natančen in dojemljiv v kolikor počneš toliko stvari. Rada
uživam v naravi in se sprehajam, vendar tudi rada kvačkam, želela bi početi še
nešteto stvari vendar na koncu še vedno ostane 24 ur. Ne moram v življenju
vsega početi, lahko pa nekaj zadev samo poizkusim. Ali ni bolj pametno, da
rečem, da občasno hodim v hribe, saj ne hodim vsak vikend. Torej kaj počnem
vsak dan? Hm ... da pomislim, verjetno bo hobi, da grem pogledat svojo
elektronsko pošto, poskrbim za svoje rastlinice na vrtu, balkonu in del
gospodinjstva v svojem domu. Hm je res hobi o čemer pišem, ok, seveda
vrtičkarstvo vsekakor pripišem k hobijem. Ampak pregledovanje pošte in
gospodinjska opravila pa definitivno ne. Vendar to počnem z veseljem, ker vem
da se trudim za naše skupno dobro in uživam v lepih trenutkih, ko vidiš, da
osrečiš tako tudi druge.
Ko ljudje začnejo naštevati kaj vse počnejo v prostem času
in pravijo, da hodijo na sprehode in da kvačkajo … itd me preprosto zmede. Ali
res vse to počnejo vsak dan, ali pa vsaj dvakrat na teden … dvomim. Ljudje se
zadnje čase samo bahajo koliko stvari počnejo namesto, da bi enkrat na teden
namesto, da po kosilu zadremajo na kavču ob dobrem filmu, šli npr. na vrt in se
nadihali svežega zraka (če ga je v Ljubljani sploh še kaj).
Pa sem prišla na okolje … bolje, da ne začnem pisati naprej …
da ne pridem na izdelovanje raket (o katerih, mimo grede, nimam pojma). Za
konec pa naj napišem, da je dobro stvari, ki se jih resno lotimo naredimo do
konca. Ostalo pa pustimo kot zgrešeni poskus in jih poskušamo reševati v
primeru, da nas na to opomni nekdo drug. Lahko noč!
Kako danes v času, ko naši otroci ne poznajo več pristnega osebnega komuniciranja postaviti meje. Danes se dogaja, da otroci ne znajo biti več prijatelji. Že manjši nesporazum med prijatelji se jim zdi velika ovira in prepreka za nadalnje sporazumevanje. Zanimivo je, da se danes kljub omogočeni tehnologiji ne znamo več pogovarjati po MSN-ju, G-talku ... ali drugih pripomočkih. Ne znamo si vzeti niti toliko časa, da nekomu odpišemo, da nimamo dovolj časa npr. danes (da smo prišli na računalnik narediti eno drugo zadevo), da bi prosili, če lahko pogovor nadaljujemo naslednjič. Je to res tako težko. Se ne zavedamo več, da je na drugi strani oseba in da ta oseba nosi v sebi čustva in ima razum ... (da nam lahko zameri, je lahko žalostna, ima kakšno pomembno temo, ki bi jo želela obdelati z nami ...) Grozno, komunikacijskih veščin nam preprosto zmanjkuje in najhuje je to, da se od nas učijo tudi otroci. Tudi jaz se velikokrat sprašujem, ali sem prijazno odreagirala ob določeni situaciji, sem bila pozorna na to, da sem v primeru primanjkovanja časa odvrnila: "/Pozdravček, je kaj pomembnega? Danes sem pošteno zasedena, bi se lahko slišali jutri?/"
Otroci so v veliki meri postali popolnoma neprilagodljivi in velikokrat dobijo vse kar si želijo postreženo na krožniku. Morda ne samo od staršev, k temu začaranemu krogu veliko prispevajo tudi drugi npr. stari starši, strici, tete, bratranci in sestrične ... Nisem psihologinja pa vendar vem, da se otrok uči od vseh, ki so zraven in ki so v nenehnem stiku z otrokom. (Otrok) gre po liniji najmanjšega odpora v življenju. Otrok je kot goba, ki vase posrka vso vsebino (ne samo pozitivne lastnosti, ampak tudi tiste, ki niso ravno prijetne). Zanimivo obnašanje naših dragih nadobudnežev je velikokrat ravno odraz obnašanja odraslih. Obnašamo pa se tako kot so nas učili naši starši, kljub vsem transtendencam, ki smo jih želeli doseči (da svojim staršem morda ne bi bili podobni). Menim, da je veliko odvisno tudi od naše volje po spremembi, da se tudi mi spremenimo in tako vplivamo na otrokov boljši zgled, ki ga ima lahko v nas.
Torej ... ker sem popolnoma zašla iz svoje nameravane teme. Naj se vrnem nazaj ...
Otroci so odvisni od nas in mej, ki jim jih moramo postavljati. Meje so lahko zelo različne in ponavadi postavljene vsakemu posamezniku (glede na zmožnost) ravno, zato jim jih je potrebno postavljati previdno. Velikokrat pa jih je potrebno premisliti preden jih izrečemo ali nekemu otroku naložimo. V pogovoru med otrokom in odraslim se malokdaj pove jasno in razločno kaj od otroka pričakuješ. Še večkrat pa se pozabi otroku pojasniti, zakaj nekaj od njega pričakujemo in kaj bo sledilo v kolikor pričakovanega ne bo izpolnil. Je potrebno sploh nasilje, v kolikor otrok ne izpolni pričakovanega?
Mislim, da bi bilo bolje če bi si vzeli čas in se z otrokom pogovorili, ne pa da skočimo nanj z vsemi očitki in svojimi prepričanji ter ga nahrulimo, tepemo, žalimo ... Potrebno ga je poslušati in biti z njim skozi dobro in slabo ... žal tako to je in tako to gre.
Otrok ponavadi ve, da nekaj ni storil prav, vendar pa se ne zaveda kakšne posledice nosijo njegova dejanja. O njegovih dejanjih ga je potrebno podučiti in mu pokazati, kaj vse se lahko zgodi in kakšne posledice lahko nosi v primeru nameravanega ali storjenega.
Sedeli smo eno sobotno popoldne ob televiziji in gledali Damjana pri ustvarjanju novih sladic in si jih nekaj zapisali v beležko. Čez par tednov smo to sladico poizkusili in uspela je. Prav presenetljivo so jo pojedli v hipu. Najraje pa jo imajo otroci, ki so zrastli v času Nutele, banan in kokosa.
Sladico naredimo zelo preprosto. Recept pa prilagam spodaj. Spomnil pa se je je Damjan in ne jaz, da ne bo pomote :)! Vso čast Damjanu.
- čokoladni namaz (lahko je tudi topljena mlečna čokolada, viki krema, nutella ...),
- 3-4 banane,
- maslo in
- kokosovo moko.
Priprava:
Listnato testo zvaljamo,, da pride v srednji pekač, na katerega smo predhodno dali peki papir. Testo z vilicami večkrat prebodemo. Jaz sem testo v naprej tudi nežno zarezala (ni nujno do konca) na kvadratke, da sem jih dobila 4x6. Testo sem pekla na 200°C, da je postal zlato pečen (pečen mora biti).
Ko se testo peče, damo na ponev eno manjšo kocko masla in na maslu popečemo na kolobarčke narezane banane. Pečemo jih tako dolgo, da postanejo malo packave. Maso damo na stran in počakamo, da se testo speče.
Ko je testo pečeno ga namažemo z čokoladnim namazom - jaz sem to naredila z Nutello. Na vrh tega sem dala kolobarčke pečene banane.
Za konec, ko je vse skupaj že ohlajeno posujemo še s kokosovo moko.
In vse skupaj je narejeno. Ko postrežemo na mizo jo generacija od 3. leta do 26. leta pošteno hitro zmaže. Ostala generacija tega ne je, ker se boji, da se jim ne bi poznal kakšen kilogram več. Sladica je kljub nedodanemu sladkorju zelo nasitna.
