Kako danes v času, ko naši otroci ne poznajo več pristnega osebnega komuniciranja postaviti meje. Danes se dogaja, da otroci ne znajo biti več prijatelji. Že manjši nesporazum med prijatelji se jim zdi velika ovira in prepreka za nadalnje sporazumevanje. Zanimivo je, da se danes kljub omogočeni tehnologiji ne znamo več pogovarjati po MSN-ju, G-talku ... ali drugih pripomočkih. Ne znamo si vzeti niti toliko časa, da nekomu odpišemo, da nimamo dovolj časa npr. danes (da smo prišli na računalnik narediti eno drugo zadevo), da bi prosili, če lahko pogovor nadaljujemo naslednjič. Je to res tako težko. Se ne zavedamo več, da je na drugi strani oseba in da ta oseba nosi v sebi čustva in ima razum ... (da nam lahko zameri, je lahko žalostna, ima kakšno pomembno temo, ki bi jo želela obdelati z nami ...) Grozno, komunikacijskih veščin nam preprosto zmanjkuje in najhuje je to, da se od nas učijo tudi otroci. Tudi jaz se velikokrat sprašujem, ali sem prijazno odreagirala ob določeni situaciji, sem bila pozorna na to, da sem v primeru primanjkovanja časa odvrnila: "/Pozdravček, je kaj pomembnega? Danes sem pošteno zasedena, bi se lahko slišali jutri?/"
Otroci so v veliki meri postali popolnoma neprilagodljivi in velikokrat dobijo vse kar si želijo postreženo na krožniku. Morda ne samo od staršev, k temu začaranemu krogu veliko prispevajo tudi drugi npr. stari starši, strici, tete, bratranci in sestrične ... Nisem psihologinja pa vendar vem, da se otrok uči od vseh, ki so zraven in ki so v nenehnem stiku z otrokom. (Otrok) gre po liniji najmanjšega odpora v življenju. Otrok je kot goba, ki vase posrka vso vsebino (ne samo pozitivne lastnosti, ampak tudi tiste, ki niso ravno prijetne). Zanimivo obnašanje naših dragih nadobudnežev je velikokrat ravno odraz obnašanja odraslih. Obnašamo pa se tako kot so nas učili naši starši, kljub vsem transtendencam, ki smo jih želeli doseči (da svojim staršem morda ne bi bili podobni). Menim, da je veliko odvisno tudi od naše volje po spremembi, da se tudi mi spremenimo in tako vplivamo na otrokov boljši zgled, ki ga ima lahko v nas.
Torej ... ker sem popolnoma zašla iz svoje nameravane teme. Naj se vrnem nazaj ...
Otroci so odvisni od nas in mej, ki jim jih moramo postavljati. Meje so lahko zelo različne in ponavadi postavljene vsakemu posamezniku (glede na zmožnost) ravno, zato jim jih je potrebno postavljati previdno. Velikokrat pa jih je potrebno premisliti preden jih izrečemo ali nekemu otroku naložimo. V pogovoru med otrokom in odraslim se malokdaj pove jasno in razločno kaj od otroka pričakuješ. Še večkrat pa se pozabi otroku pojasniti, zakaj nekaj od njega pričakujemo in kaj bo sledilo v kolikor pričakovanega ne bo izpolnil. Je potrebno sploh nasilje, v kolikor otrok ne izpolni pričakovanega?
Mislim, da bi bilo bolje če bi si vzeli čas in se z otrokom pogovorili, ne pa da skočimo nanj z vsemi očitki in svojimi prepričanji ter ga nahrulimo, tepemo, žalimo ... Potrebno ga je poslušati in biti z njim skozi dobro in slabo ... žal tako to je in tako to gre.
Otrok ponavadi ve, da nekaj ni storil prav, vendar pa se ne zaveda kakšne posledice nosijo njegova dejanja. O njegovih dejanjih ga je potrebno podučiti in mu pokazati, kaj vse se lahko zgodi in kakšne posledice lahko nosi v primeru nameravanega ali storjenega.
