Iskanje službe (2)

Kljub navedenim stroškom v prejšnjem prispevku o iskanju službe se mi to ne zdi tako zelo hudo, če mi ni potrebno službe iskati več kot en mesec. Najhuje v vsem tem čakanju je neučakanost, da bi dobila službo. Predvsem pa nimam nobenega odgovora na to ali je moja prošnja obravnavana slabo zaradi tega ker je ne razumejo ali pa dajo delodajalci ven napačen razpis v katerem iščejo drugo osebo.

Najbolj smešno vprašanje pa je ali lahko moj življenjepis oz. mojo prošnjo shranijo v primeru, da bi še potrebovali delavca s podobnim profilom. Halo?? Seveda, da lahko shra bnijo, saj kljub temu, da bi prišla nekam drugam v službo bi bila vesela če bi me nekdo povabil na razgovor. Sama sem namreč mnenja, da bi bila to čast. Čeprav verjetno v kolikor bi bila zadovoljna predvsem s kolektivom zaposlenih ne bi šla na drugo delavno mesto, kljub temu, da bi mi ponujali morda nekaj denarja več.

Vprašanja s katerimi se soočam zadnje čase na razgovorih so: zakaj sem prenehala s prejšnjo zaposlitvijo, kaj sem počela na prejšnjem delovnem mestu, kakšne vrste zaposlitev bi mi najbolj ustrezala, kakšno je moje znanje jezikov, prav tako pa me kasneje vprašajo kljub temu, da me naj ne bi kdo bi v primeru, da bi otrok zbolel prevzel odgovornost zanj. Torej na kratko koliko bolniške bom porabila.

Vsak izmed delodajalcev sicer namigne, da mi na to vrstno vprašanje ni potrebno odgovarjati in da ne bo obravnavano ... bla bla bla ... Vendar jaz striktno odgovarjam, ker se mi zdi da sicer ne bi prišla niti v ožji izbor. Do svojega delodajalca sem bila vedno poštena in sem mu kakšno zadevo omenila tudi v naprej - tudi mesec dni prej (kljub temu, da mi ne bi bilo treba). Ravnala sem se tako, kot bi želela, da nekdo ravna do mene v primeru, da bi ga zaposlila jaz. Če me noče zaradi določenih razlogov zaposliti me pač noče. Na kratko rečeno, če mu je najmanjša napaka na tebi ovira te pač ne bo zapslil.

... se nadaljuje

Iskanje službe (1)

Delo mi v življenju pomeni zelo veliko. Rada delam in delam za življenje. Rada počnem veliko stvari od sprehajanja po naravi, kolesarjenja, hribolazenja, vrtičkarstva do ustvarjanja nakita, kvačkanja, delanje voščilnic, šivanja, pečenja peciv ... Pa še bi se našlo, saj nisem štela zraven zbiranja znamk in stvari, ki niso ravno hobi. Vse stvari zelo rada počnem in uživam ob delu. Počutim pa se v tem sodobnem svetu zelo nekoristno v kolikor ne dobim službe in sem doma. Tako sem v nenehnem iskanju same sebe in želji po samopotrjevanju, ki pa ji ni konca. Želim si, da bi moje delo videli tudi drugi in da bi lahko v dobrem kolektivu imela neko vzpodbudo za dostojno življenje.

Ali delodajalec, kadrovnik res sploh bere prošnje? Halo?? Na razpis za delovno mesto se prijavi 590 kandidatov in od tega jih MORDA 30-50 povabijo na razgovor. Ali lahko res optimalno izluščijo dobre kandidate?? V eni izmed teh je zagotovo kakšen direktorjev sin/hčerka ali pa bratranec/sestrična ali pa neko drugo sorodstveno razmerje, ki pripomore k odločitvi. Seveda sem mišljenja, da je absolutno prav, da v delovno okolje povabiš kandidata s katerim se pač dobro tudi osebno razumeš in za katerega veš, da ti bo stal ob strani - s tem, da mora seveda imeti izkušnje, znanja in smer izobrazbe tako, ki jo delodajalec potrebuje. Menim, da v kolikor izpolnjuje vse navedene in naštete kriterije ni korupcija. 

Ampak ali ni škoda, da na Zavod za zaposlovanje dajo delodajalci ven objavo, naj se delavci prijavijo na delovno mesto pisno, nato pa izberejo kandidata za katerega so vedeli že prej, da ga bodo izbrali. Pisna prijava namreč pomeni strošek: znamke, treh listov papirja (na enem listu je spremni dopis, na drugih listih je CV), tiskanja (obraba kartuše ali kopiranja), kuverte, morebitnega prevoza do pošte in morda v kolikor te povabijo na razgovor še strošek prevoza.

Strošek vsega skupaj pa stane brez stroška prevoza približno 80 centov (35 je znamka, 10 centov je kuverta A5 - ker v amerikanko ne gredo lepo trije listi, 3 cente so listi, in tisk 0,30 centov za 3 strani). Poslano pa je bilo že približno 150 prošenj po pošti in še enkrat toliko po e-poši. To zame na koncu ni več strošek, saj v bistvu dobim povrnjeno vse s tem, ko bom dobila službo.

... se nadaljuje

Kvačkana oblekica za otroka

Čudovito kvačkanje.

Pa naj bo malo za pašo vaših oči. V kolikor koga zanima bom naslednjič pripela še navodila oz. povezavo, da boste lahko tudi vi poskusili kaj novega skvačkati.Oblekica je čudovito darilo za novorojenčka. Zaenkrat pa pripenjam samo slikice dojenčkov, ki nosijo kreacije mojih skvačkanih oblekic.

Vijolična oblekica je bila skvačkana za dojenčka starega od 6 do 9 mesecev.

Oblekica je bila skvačkana za otroka od 12 do 18 mesecev. Prav tako rutka ja namenjena predvsem za otroke, ki so že malce starejši tudi mladostnice.

Kar delaš naredi do konca

Kar delaš naredi do konca! - Dobro, ok do konca. Ampak kako vendar??? Toliko je interesnih dejavnosti danes, da se mi vrti v glavi. Uživam pa prav v vsaki zadevi, ki jo počnem. Želim si it na sprehod, skvačkat novo rutko za malega nadobudneža, narisat čudovito vrtnico in jo dati v okvir, oblikovat nakit, pomiti posodo, pripraviti naslednji teden za razgovor, uživati v glasbi, se posvetiti domačim, delati na vrtu ... pa kaj še, halo?? Kaj bi še radi počeli?? Ali človek zares nikoli nima dovolj dejavnosti?

Zadnje čase se pa resnično sprašujem ali ni dovolj da delaš eno delo in to dobro. Mislim, da počneš nešteto stvari ni dobra izbira. To lahko zmede ljudi, da delaš toliko stvari na enkrat. Je res, da si lahko v vseh teh pogledih tako natančen in dojemljiv v kolikor počneš toliko stvari. Rada uživam v naravi in se sprehajam, vendar tudi rada kvačkam, želela bi početi še nešteto stvari vendar na koncu še vedno ostane 24 ur. Ne moram v življenju vsega početi, lahko pa nekaj zadev samo poizkusim. Ali ni bolj pametno, da rečem, da občasno hodim v hribe, saj ne hodim vsak vikend. Torej kaj počnem vsak dan? Hm ... da pomislim, verjetno bo hobi, da grem pogledat svojo elektronsko pošto, poskrbim za svoje rastlinice na vrtu, balkonu in del gospodinjstva v svojem domu. Hm je res hobi o čemer pišem, ok, seveda vrtičkarstvo vsekakor pripišem k hobijem. Ampak pregledovanje pošte in gospodinjska opravila pa definitivno ne. Vendar to počnem z veseljem, ker vem da se trudim za naše skupno dobro in uživam v lepih trenutkih, ko vidiš, da osrečiš tako tudi druge.

Ko ljudje začnejo naštevati kaj vse počnejo v prostem času in pravijo, da hodijo na sprehode in da kvačkajo … itd me preprosto zmede. Ali res vse to počnejo vsak dan, ali pa vsaj dvakrat na teden … dvomim. Ljudje se zadnje čase samo bahajo koliko stvari počnejo namesto, da bi enkrat na teden namesto, da po kosilu zadremajo na kavču ob dobrem filmu, šli npr. na vrt in se nadihali svežega zraka (če ga je v Ljubljani sploh še kaj).

Pa sem prišla na okolje … bolje, da ne začnem pisati naprej … da ne pridem na izdelovanje raket (o katerih, mimo grede, nimam pojma). Za konec pa naj napišem, da je dobro stvari, ki se jih resno lotimo naredimo do konca. Ostalo pa pustimo kot zgrešeni poskus in jih poskušamo reševati v primeru, da nas na to opomni nekdo drug. Lahko noč!