Kljub navedenim stroškom v prejšnjem prispevku o iskanju službe se mi to ne zdi tako zelo hudo, če mi ni potrebno službe iskati več kot en mesec. Najhuje v vsem tem čakanju je neučakanost, da bi dobila službo. Predvsem pa nimam nobenega odgovora na to ali je moja prošnja obravnavana slabo zaradi tega ker je ne razumejo ali pa dajo delodajalci ven napačen razpis v katerem iščejo drugo osebo.
Najbolj smešno vprašanje pa je ali lahko moj življenjepis oz. mojo prošnjo shranijo v primeru, da bi še potrebovali delavca s podobnim profilom. Halo?? Seveda, da lahko shra bnijo, saj kljub temu, da bi prišla nekam drugam v službo bi bila vesela če bi me nekdo povabil na razgovor. Sama sem namreč mnenja, da bi bila to čast. Čeprav verjetno v kolikor bi bila zadovoljna predvsem s kolektivom zaposlenih ne bi šla na drugo delavno mesto, kljub temu, da bi mi ponujali morda nekaj denarja več.
Vprašanja s katerimi se soočam zadnje čase na razgovorih so: zakaj sem prenehala s prejšnjo zaposlitvijo, kaj sem počela na prejšnjem delovnem mestu, kakšne vrste zaposlitev bi mi najbolj ustrezala, kakšno je moje znanje jezikov, prav tako pa me kasneje vprašajo kljub temu, da me naj ne bi kdo bi v primeru, da bi otrok zbolel prevzel odgovornost zanj. Torej na kratko koliko bolniške bom porabila.
Vsak izmed delodajalcev sicer namigne, da mi na to vrstno vprašanje ni potrebno odgovarjati in da ne bo obravnavano ... bla bla bla ... Vendar jaz striktno odgovarjam, ker se mi zdi da sicer ne bi prišla niti v ožji izbor. Do svojega delodajalca sem bila vedno poštena in sem mu kakšno zadevo omenila tudi v naprej - tudi mesec dni prej (kljub temu, da mi ne bi bilo treba). Ravnala sem se tako, kot bi želela, da nekdo ravna do mene v primeru, da bi ga zaposlila jaz. Če me noče zaradi določenih razlogov zaposliti me pač noče. Na kratko rečeno, če mu je najmanjša napaka na tebi ovira te pač ne bo zapslil.
... se nadaljuje
Ni komentarjev:
Objavite komentar