Iskanje službe (2)

Kljub navedenim stroškom v prejšnjem prispevku o iskanju službe se mi to ne zdi tako zelo hudo, če mi ni potrebno službe iskati več kot en mesec. Najhuje v vsem tem čakanju je neučakanost, da bi dobila službo. Predvsem pa nimam nobenega odgovora na to ali je moja prošnja obravnavana slabo zaradi tega ker je ne razumejo ali pa dajo delodajalci ven napačen razpis v katerem iščejo drugo osebo.

Najbolj smešno vprašanje pa je ali lahko moj življenjepis oz. mojo prošnjo shranijo v primeru, da bi še potrebovali delavca s podobnim profilom. Halo?? Seveda, da lahko shra bnijo, saj kljub temu, da bi prišla nekam drugam v službo bi bila vesela če bi me nekdo povabil na razgovor. Sama sem namreč mnenja, da bi bila to čast. Čeprav verjetno v kolikor bi bila zadovoljna predvsem s kolektivom zaposlenih ne bi šla na drugo delavno mesto, kljub temu, da bi mi ponujali morda nekaj denarja več.

Vprašanja s katerimi se soočam zadnje čase na razgovorih so: zakaj sem prenehala s prejšnjo zaposlitvijo, kaj sem počela na prejšnjem delovnem mestu, kakšne vrste zaposlitev bi mi najbolj ustrezala, kakšno je moje znanje jezikov, prav tako pa me kasneje vprašajo kljub temu, da me naj ne bi kdo bi v primeru, da bi otrok zbolel prevzel odgovornost zanj. Torej na kratko koliko bolniške bom porabila.

Vsak izmed delodajalcev sicer namigne, da mi na to vrstno vprašanje ni potrebno odgovarjati in da ne bo obravnavano ... bla bla bla ... Vendar jaz striktno odgovarjam, ker se mi zdi da sicer ne bi prišla niti v ožji izbor. Do svojega delodajalca sem bila vedno poštena in sem mu kakšno zadevo omenila tudi v naprej - tudi mesec dni prej (kljub temu, da mi ne bi bilo treba). Ravnala sem se tako, kot bi želela, da nekdo ravna do mene v primeru, da bi ga zaposlila jaz. Če me noče zaradi določenih razlogov zaposliti me pač noče. Na kratko rečeno, če mu je najmanjša napaka na tebi ovira te pač ne bo zapslil.

... se nadaljuje

Iskanje službe (1)

Delo mi v življenju pomeni zelo veliko. Rada delam in delam za življenje. Rada počnem veliko stvari od sprehajanja po naravi, kolesarjenja, hribolazenja, vrtičkarstva do ustvarjanja nakita, kvačkanja, delanje voščilnic, šivanja, pečenja peciv ... Pa še bi se našlo, saj nisem štela zraven zbiranja znamk in stvari, ki niso ravno hobi. Vse stvari zelo rada počnem in uživam ob delu. Počutim pa se v tem sodobnem svetu zelo nekoristno v kolikor ne dobim službe in sem doma. Tako sem v nenehnem iskanju same sebe in želji po samopotrjevanju, ki pa ji ni konca. Želim si, da bi moje delo videli tudi drugi in da bi lahko v dobrem kolektivu imela neko vzpodbudo za dostojno življenje.

Ali delodajalec, kadrovnik res sploh bere prošnje? Halo?? Na razpis za delovno mesto se prijavi 590 kandidatov in od tega jih MORDA 30-50 povabijo na razgovor. Ali lahko res optimalno izluščijo dobre kandidate?? V eni izmed teh je zagotovo kakšen direktorjev sin/hčerka ali pa bratranec/sestrična ali pa neko drugo sorodstveno razmerje, ki pripomore k odločitvi. Seveda sem mišljenja, da je absolutno prav, da v delovno okolje povabiš kandidata s katerim se pač dobro tudi osebno razumeš in za katerega veš, da ti bo stal ob strani - s tem, da mora seveda imeti izkušnje, znanja in smer izobrazbe tako, ki jo delodajalec potrebuje. Menim, da v kolikor izpolnjuje vse navedene in naštete kriterije ni korupcija. 

Ampak ali ni škoda, da na Zavod za zaposlovanje dajo delodajalci ven objavo, naj se delavci prijavijo na delovno mesto pisno, nato pa izberejo kandidata za katerega so vedeli že prej, da ga bodo izbrali. Pisna prijava namreč pomeni strošek: znamke, treh listov papirja (na enem listu je spremni dopis, na drugih listih je CV), tiskanja (obraba kartuše ali kopiranja), kuverte, morebitnega prevoza do pošte in morda v kolikor te povabijo na razgovor še strošek prevoza.

Strošek vsega skupaj pa stane brez stroška prevoza približno 80 centov (35 je znamka, 10 centov je kuverta A5 - ker v amerikanko ne gredo lepo trije listi, 3 cente so listi, in tisk 0,30 centov za 3 strani). Poslano pa je bilo že približno 150 prošenj po pošti in še enkrat toliko po e-poši. To zame na koncu ni več strošek, saj v bistvu dobim povrnjeno vse s tem, ko bom dobila službo.

... se nadaljuje