Iskanje službe (2)

Kljub navedenim stroškom v prejšnjem prispevku o iskanju službe se mi to ne zdi tako zelo hudo, če mi ni potrebno službe iskati več kot en mesec. Najhuje v vsem tem čakanju je neučakanost, da bi dobila službo. Predvsem pa nimam nobenega odgovora na to ali je moja prošnja obravnavana slabo zaradi tega ker je ne razumejo ali pa dajo delodajalci ven napačen razpis v katerem iščejo drugo osebo.

Najbolj smešno vprašanje pa je ali lahko moj življenjepis oz. mojo prošnjo shranijo v primeru, da bi še potrebovali delavca s podobnim profilom. Halo?? Seveda, da lahko shra bnijo, saj kljub temu, da bi prišla nekam drugam v službo bi bila vesela če bi me nekdo povabil na razgovor. Sama sem namreč mnenja, da bi bila to čast. Čeprav verjetno v kolikor bi bila zadovoljna predvsem s kolektivom zaposlenih ne bi šla na drugo delavno mesto, kljub temu, da bi mi ponujali morda nekaj denarja več.

Vprašanja s katerimi se soočam zadnje čase na razgovorih so: zakaj sem prenehala s prejšnjo zaposlitvijo, kaj sem počela na prejšnjem delovnem mestu, kakšne vrste zaposlitev bi mi najbolj ustrezala, kakšno je moje znanje jezikov, prav tako pa me kasneje vprašajo kljub temu, da me naj ne bi kdo bi v primeru, da bi otrok zbolel prevzel odgovornost zanj. Torej na kratko koliko bolniške bom porabila.

Vsak izmed delodajalcev sicer namigne, da mi na to vrstno vprašanje ni potrebno odgovarjati in da ne bo obravnavano ... bla bla bla ... Vendar jaz striktno odgovarjam, ker se mi zdi da sicer ne bi prišla niti v ožji izbor. Do svojega delodajalca sem bila vedno poštena in sem mu kakšno zadevo omenila tudi v naprej - tudi mesec dni prej (kljub temu, da mi ne bi bilo treba). Ravnala sem se tako, kot bi želela, da nekdo ravna do mene v primeru, da bi ga zaposlila jaz. Če me noče zaradi določenih razlogov zaposliti me pač noče. Na kratko rečeno, če mu je najmanjša napaka na tebi ovira te pač ne bo zapslil.

... se nadaljuje

Iskanje službe (1)

Delo mi v življenju pomeni zelo veliko. Rada delam in delam za življenje. Rada počnem veliko stvari od sprehajanja po naravi, kolesarjenja, hribolazenja, vrtičkarstva do ustvarjanja nakita, kvačkanja, delanje voščilnic, šivanja, pečenja peciv ... Pa še bi se našlo, saj nisem štela zraven zbiranja znamk in stvari, ki niso ravno hobi. Vse stvari zelo rada počnem in uživam ob delu. Počutim pa se v tem sodobnem svetu zelo nekoristno v kolikor ne dobim službe in sem doma. Tako sem v nenehnem iskanju same sebe in želji po samopotrjevanju, ki pa ji ni konca. Želim si, da bi moje delo videli tudi drugi in da bi lahko v dobrem kolektivu imela neko vzpodbudo za dostojno življenje.

Ali delodajalec, kadrovnik res sploh bere prošnje? Halo?? Na razpis za delovno mesto se prijavi 590 kandidatov in od tega jih MORDA 30-50 povabijo na razgovor. Ali lahko res optimalno izluščijo dobre kandidate?? V eni izmed teh je zagotovo kakšen direktorjev sin/hčerka ali pa bratranec/sestrična ali pa neko drugo sorodstveno razmerje, ki pripomore k odločitvi. Seveda sem mišljenja, da je absolutno prav, da v delovno okolje povabiš kandidata s katerim se pač dobro tudi osebno razumeš in za katerega veš, da ti bo stal ob strani - s tem, da mora seveda imeti izkušnje, znanja in smer izobrazbe tako, ki jo delodajalec potrebuje. Menim, da v kolikor izpolnjuje vse navedene in naštete kriterije ni korupcija. 

Ampak ali ni škoda, da na Zavod za zaposlovanje dajo delodajalci ven objavo, naj se delavci prijavijo na delovno mesto pisno, nato pa izberejo kandidata za katerega so vedeli že prej, da ga bodo izbrali. Pisna prijava namreč pomeni strošek: znamke, treh listov papirja (na enem listu je spremni dopis, na drugih listih je CV), tiskanja (obraba kartuše ali kopiranja), kuverte, morebitnega prevoza do pošte in morda v kolikor te povabijo na razgovor še strošek prevoza.

Strošek vsega skupaj pa stane brez stroška prevoza približno 80 centov (35 je znamka, 10 centov je kuverta A5 - ker v amerikanko ne gredo lepo trije listi, 3 cente so listi, in tisk 0,30 centov za 3 strani). Poslano pa je bilo že približno 150 prošenj po pošti in še enkrat toliko po e-poši. To zame na koncu ni več strošek, saj v bistvu dobim povrnjeno vse s tem, ko bom dobila službo.

... se nadaljuje

Trata ali vrt

Zadnje čase veliko hodim na sprehode in uživam v naravi. Ko pa se moji sprehodi začenjajo se moram sprehoditi mimo vrsti hiš in tako opazujem tuje vrtove, sadovnjake, cvetlične grede ... Na ta način dobivam tudi sama ideje za ustvarjanje in v tem primeru tudi razlog, da nekaj o tej temi napišem na svoj blog. Nekateri vrtovi ti vzamejo sapo, ker so tako zelo lično urejeni, spet drugi so tako zanimivi zaradi zmešnjave in zanimivega pogleda na vrt, nekateri pa so zaraščeni in zapuščeni.

Za vrt je potrebno imeti čas in voljo, da ga urejamo, zanj skrbimo, v njem uživamo najlepše trenutke in postorimo tudi kakšno bolj težko delo. Ja, delo na vrtu te lahko obogati, saj trenutek svojega časa nameniš naravi in uživanju v njej in tudi fizično utrudi, kar pomeni, da zato lažje zaspimo. Svoj delček narave lahko tako spremeniš, obogatiš in narediš takšnega kot si ga le sam želiš in v mislih predstavljaš. Vendar nikoli mi ni bilo jasno, zakaj si nekateri naredijo angleško travico namesto vrtov. Zakaj si nekateri postavljajo tako zelo velike ograje okoli vrtov, ko pa so na podeželju.

Zdi se mi, da je hrana še vedno prepoceni, da si ljudje okoli hiše zasnujejo angleško travico namesto koristnega vrta, kjer si bi lahko posadili paprike, paradižnik, jajčevce, cvetačo in vsak drugi mesec sejali svojo solatko ... in še, in še. V času krize bi se morali začeti obnašati bolj ekonomično in razmišljati o samopreživljanju z naravo. Ne pa, da skušamo sami sebi narediti še večji strošek. Za svoje potrebe in potrebe družine ni potrebno veliko, da si naredimo zelenjavo za sproti in nekaj tudi za ozimnico. Zanimivo je tudi, da ljudje še vedno raje kupujejo solato, kot da bi jo pridelali sami. Grozno! Ne moram verjeti, da imajo raje angleško travico in jedo umeten paradižnik, ki nikoli ni ujel žarka sonca, namesto čudovitega okusa paradižnika, ki ti zraste na vrtu ali balkonu (kljub čudnim oblikam :)). Čudovito je tudi to, da imamo na svoji zemlji posajeno kakšno sadno drevo, saj lahko delamo iz sadja razne marmelade, čaje, sokove in kompote ... Domače dobrote so tako zelo dobre.

Angleška travica pri nas odpade! Ampak to je moje mišljenje. Tudi pogled na vrt z angleško travico in nekaj zimzelenega grmičevja mi ne daje nič kaj estetskega pogleda na okolje okoli hiše. Hišo sem si vedno predstavljala v okolju, ki je obdan z lesom, kamnom in veliko zelenja. Občudujem tudi da ima hiša polno rož in zelenja okoli hiše.

Izdelava nakita ... uhani

Veliko časa sem odlašala, da si nakupim "opremo" za izdelavo nakita in 6 mesecev nazaj sem si končno kupila celotno zalogo vseh (takrat) potrebnih pripomočkov za izdelavo nakita (predvsem uhanov). Vedno me je zanimala moda a nikoli se nisem spustila tako daleč, da bi kdaj kaj posebno velikega ustvarila sama. No seveda sem ustvarjala, risala, skicirala ampak nikoli nisem dejansko tega naredila v realnosti. Že davno sem skicirala obleke, čevlje, modne dodatke ... Tokrat sem nekatere celo spravila v realnost. In spodaj so moji prvi unikatni uhani - pa prosim ne bodite kritični. Želim pa si v prihodnosti, da bi uporabljala pri svojih izdelkih čim več naravnih materialov. Ampak to pomeni, da je potrebno kupiti pripomočke npr. za obdelavo lesa, kovine, kamna.
Moji prvi realizirani unikati

Govorjenje brez prestanka

Moja ugotovitev včerajšnjega dne je, da včasih govorim brez prestanka. Zadnje leta res veliko govorim, pa ne vem zakaj, verjetno tudi zato ker se čez leta tudi nekaj naučimo, pridobimo določena znanja in se na nek način držimo svojih mnenj. Nekateri ljudje imajo pri govorjenju hrbtenico oziroma so odločni v svojih odločitvah in mnenjih. Drugi ljudje spadajo med ljudi, ki govorijo brez prestanka, povedo pa zelo malo s svojimi besedami. Tretji pa povedo zelo na kratko ampak s tem bistvo. Seveda so tu tudi tisti, ki veliko govorijo in s tem veliko povedo.

V najstniških letih sem bila tiha, nikoli si nisem upala nasprotovati drugemu mnenju, ko me je nekdo vprašal za mnenje o določeni zadevi sem raje pobegnila, videla sem stvari preveč subjektivno in na sploh sem imela slabo vest če sem imal drugačno mnenje od drugih. Bila sem v ozadju in bala sem se vsake kritike zato sem bila raje tiho. Danes je temu drugače, kritike se ne bojim več, ker se mi zdi to normalno, saj tako kot imajo vsake oči svojega malarja ima tudi vsak človek lahko svoje mnenje o določeni zadevi. Vsak se v neko zadevo bolj ali manj poglobi, dojame kakšno stvar bolj široko ali ožje in pa lahko o neki zadevi nekdo ve več drug manj.

Problem ni v tem, da ljudje preveč govorimo, vendar v tem da z besedami premalo povemo, da nas bi lahko drugi razumeli. Vskakujemo si v besedo, žal imam tudi jaz to slabo navado in se tistim, ki so bili kakorkoli prekinjeni iz moje strani iskreno opravičujem. V kolikor nekdo kritizira, mora dovolj dobro podpreti kritiko, da lahko kritiko sprejme človek, ki kritiko prejema. Nekateri si želijo izvedeti, kakšno mnenje imajo drugi glede določene zadeve, drugi bi raje umrli kot pa vedeli kritiko, ki leti na njih. Veliko ljudi ne razume sploh pojma kritike. Za kritiko moraš vedeti tudi to, da lahko kritiziramo tako pozitivno kot tudi negativno. Bodimo pošteni večinoma ste mislili, da je kritika tista, ki pomeni le slabo - pa temu ni tako. Na predavanjih sem se naučila, da je kritika dobra le v kolikor poudarimo tako pozitivno kot tudi negativno. Najlažje je kritizirati, podpreti kritiko z ugotovitvami pa je najtežje. Najbolj se kritike bojijo in se je na nek način branijo javne ustanove. Tisti, ki kritiko prejemajo (seveda podprto z ugotovitvami) so lahko zelo veseli, saj le tako vedo ali so na pravi poti. Tako menim tudi jaz. Z veseljem bi rada slišala kritiko na moje pisanje na blogu in prav zaradi tega ne delam cenzure na blogu, razen seveda tistim, ki preko mojega bloga želijo širiti reklame.

Za konec lahko povemo, da so dobri kritiki zelo izobraženi ljudje, ki ne mlatijo prazno slamo ali pa so samo pametnejši od ljudi, ki jih kritizirajo.

Zgodilo se je ...

Bralcem mojega bloga in vsem tistim, ki ste po nekem naključju prišli na moj blog, lep pozrav. Danes me je zmotila zadeva oglaševanja, ko sem prispela na blog, da napišem nov post. Nekdo iz neke tuje države je pustil komentar samo za svojo reklamo, ki pa sem ga seveda hitro in temeljito izbrisala. Kaj je ljudem, da delajo reklamo na drugih spletnih straneh. Ne moti me če nekdo, ki komentira da doda tudi svojo spletno stran (to mi je dejansko še bolje, kajti le tako lahko vidim kakšno ima neko splošno mnenje in pa kdo je ta človek, ki komentira na moj post). Moti pa me komentar, ki ni komentar, ampak je dobesedno 100% samo oglaševanje neke zadeve, ki jo prodaja. Sicer če komentirate mi je super, ker tako vem kaj o neki zadevi menite vi in z veseljem vam bom odgovorila (pa če tudi malce kasneje, saj imam ponavadi veliko dela oz. me sploh ni doma).

Poleg tega oglaševalskega komentarja pa je danes že 4. dan brez cigarete in upam da mi bo uspelo prenehati. No kadila sem že dolgo časa (cca. 6 let) in to kar redno. Zanimivo je, da vsi vemo, da nam kajenje škoduje in da s tem ogrožamo sebe, druge ter naše potomce, a vendar veliko ljudi še kljub temu kadi. Kajenje nas spravi v zelo hudo odvisnost.

Premišljujem kako sem začela kaditi in kdaj sem prvič prižgala cigareto. Ugotovim lahko, da nimam pojma o tem kdaj je bilo prvič. Vem samo, da je to bilo v družbi in da sem takrat zelo zelo kašljala. Kadila sem zato, da sm lahko bila enaka družbi v kateri sem bila, če ne bi kadila bi bila izobčena (vsaj tako se mi je zdelo tedaj). Sedaj pa ugotavljam, da je tako lepo videti nekoga, ki ne kadi. Občudovanja so vredni in pa pohvale tisti, ki niso in ne bodo prižgali cigarete ter od cigaret ne bodo odvisni. Človek, ki preneha kaditi mora razčistiti v svoji glavi. Lahko ti drugi govorijo, nehaj kaditi, ampak to ne bo pomagalo. Nič ne pomaga, če se prepričuješ da potrebuješ cigareto, da če ne boš kadil da boš bolj živčen. No seveda jaz sedajle sem bolj živčna. Vse me hitro razjezi in malce ujezi, ampak ni pa to tako hudo. Mislila sem, da bo huje vendar preživljam odvajanje kar ok, zaenkrat. No jaz pravim, da kljub temu, da sem odložila cigareto šele 4 dni nazaj ali pa 3 dni, saj ni tako pomembno, bom nehala kaditi čez 6 let. Čez 6 let od danes bom lahko rekla, da sem prenehala bom kaditi, ko ne bom kupila niti ene škatljice cigaret, ko ne bom rekla nikomur naj mi da cigareto in ko bom res zdržala 6 let brez cigarete. Cigarete škodujejo meni in tebi, poleg tega pa se ponavadi zredimo, ko prenehamo kaditi tudi to ni ravno zdravo. Upam, da se ne bom preveč zredila oz. da bom še kaj izgubila na teži :). Res se pozna, da pojem veliko več kot ponavadi. Danes in včeraj, ko sem vstala sem prvo pomislila na hrano in seveda kavico. Zajtrka ponavadi sploh ne jem, kavice se pa ne bom odvadla do tedaj, ko imam normalni krvni pritisk. Včeraj sem takoj po kavici odšla z mojo psičko Lucy na sprehod, kjer sem ponovno metala jabolke, da se je le-ta utrudila in da ko sem v službi ne mislil na traparije (grizenje čevljev, lulanje po sobi ...). Ob prihodu domov sem stari mami pomagala nekaj stvari odnesti iz spodnjega dela hiše v zgornji del. Takoj zatem sem odšla na wc, ker imamo novega mačkona, saj se ga bojimo imeti v sobi na tepihu, ker še ni navajen na umetni pesek oz. kupljeni pesek. S staro mamo sva mu malo kasneje dale piti mleko in pa pripravile sva mu brikete in pa meso iz konzerve (joooj je razvajen ta mačkon). Mačkov res ne maram, ker jih imajo pri sosedu dovolj in pač sem, od kar imam Lucy, pristašica psov. No imeli smo tudi mucko z imenom Lucky (Srečka), klicali pa smo jo Caci. Ta Caconderka je bila kot kužek, dala je tačko in jedla je na stolu, bila je pridna in pa prijazna mačka. Ko je bila majhna je bila ljubka in zelo igriva, ponavadi sva se igrale z volno. Vsi smo jo vzljubili in jo imeli radi. En mesec nazaj ali dva pa je Caca neznano kam izginila. Ni je bilo več nazaj. Stara mama je bila žalostna tako kot vsi, vendar pa je bila stari mami Caci kot otroček, vedno je lepo poskrbela za njo in jo nahranila in pa peljala ven itd. Sedaj naj bi bil nadomestek ta mačkon (niti slučajno!!). Še stari ata, ki prej ni imel rad živali (po pripovedovanju mami in stricov) je Caci in pa Lucy vzljubil ter ju je imel rad.

Slika Caci in mene :).

Včeraj sem poleg hranjenja mačkona Tačkona in pa moje psičke Lucilde pomila in pospravila posodo ter za spremembo tudi posteljo. Šla sem v službo, kjer je bilo za razliko od prejšnjih dni veliko ljudi (izgleda da so vsi prišli iz dopusta). Tudi včeraj in pa po sprejetju novega kadilskega zakona so bili vsi stoli zasedeni zunaj. Notri v lokalu pa sem samevala ob gledanju televizije, ki je doma že kar 3 mesece ali 4 niti prižgala nisem.

Delo natakarice ali natakarja danes

Danes je začel veljati strožji kadilski zakon in posledično tudi način dela natakarjev in natakaric. Prav zanimivo je bilo, ko so me nekateri spraševali ali je to res da se sedaj res ne sme kaditi v baru. Tako kot je za Kebrov zakon tudi je za ta zakon nekaj prednosti in tudi slabosti. Prednosti je pravzaprav veliko in sva jih s sodelavko celo malo predebaterali. Ona namreč ne kadi in je povedala, da bo danes z veseljem delala, ker domov ne bo prišla kot prekajeni pršut. Njena oblačila so zakajena, kar pa pomeni, da jih mora vsak dan po delu zamenjati. Poleg tega ji tudi lasje ne bodo smrdeli po tobaku in jih ji zato ne bo potrebno oprati. Zjutraj je v lokalu ne bo več pričakalo polno ogorkov na tleh. Res je, da je sedaj veliko več dela zunaj in da je potrebno več hoje do miz ampak vse zaradi zdravja in zato da si lahko po delu utrujen. Prav zanimivo se mi je zdelo in po drugi strani super danes, ker ni bilo več strank za šankom kjer bi mi pihale dim v obraz med tem, ko pomivam kozarce. Ta zakon se mi zdi super in mislim da bo po zaslugi le tega marsikdo prenehal kaditi ali pa vsaj zmanjšal. Prav tako pa bo ta zakon prispeval k zmanjšanju stroškov beljenja zidov vsako leto, ker so le ti zaradi cigaret rumeni.

Kadilski zakon pa ima tudi slabosti, kot je diskriminacija kadilcev, saj so izolirani od nekadilcev in nekadilcem dajemo prednost. Po eni strani se strinjam s tem, vendar ne v pogledu diskriminacije zaposlovanja kadilcev, ki je v Evropi celo dovoljena. Delodajalec se lahko odloči, da ne zaposli brezposelnega če ta kadi. Mislim, da se na delovnem mestu res ne sme kaditi, vendar pa tu ne bi smela biti dovoljena diskriminacija kadilcev (samo zato ker kadijo). Najhuje se mi zdi pa to, da moramo biti natakariji dandanes psihologi, sociologi, inšpektorji in policaji. Kdaj pa pride na vrsto tisto pomembno da smo natakarji pač natakarji?! Zakon je najlažje napisati.

(Vir: http://www.prenehaj-kaditi.si/znak.jpg)

Dan ima samo 24 ur

Danes sem spoznala, da se ljudje preveč obremenjujemo s stvarmi, ki so nepomembne. Obremenjevanje pa privede do nesproščenega vzdušja. Vsaka priložnost, ki je ne izkoristimo je tako rekoč zaman. Trenutkov v katerih se počutimo srečni je malo, zato je le te treba ceniti in strmeti k temu, da bi jih doživeli ponovno. Postavila sem si načela, ki se jih kdaj pa kdaj nisem držala, pa mi ni bilo nikoli žal.
Ravno prejšnji teden pred izpitom me je klicala prijateljica. V tistem času sem se učila, zato sem jo na hitro odslovila oziroma ji povedala, da trenutno nimam časa. Namesto, da bi jo vprašala, kako je kaj, sem ji naštela vse stvari, ki sem jih takrat počela. Če bi se v tistem času posvetila njej bi bila ona vesela pa še jaz bi se bolje počutila, ker bi tako vedela kaj se z njo dogaja. Ponavadi v življenju pozabljam, da so stvari, ki se zgodijo le enkrat. Velikokrat bi bilo bolje posvečati čas ljudem, ki jih imamo radi in ki nas imajo radi.
Pravijo, da je vsak človek svoje sreče kovač, a to ni nujno ker nam velikokrat usodo krojijo tudi drugi. Hočemo ali nočemo, smo od drugih odvisni, čeprav se le redko tega zavedamo. Pozabljamo na ljudi, ki nam veliko pomenijo in zanemarjamo stvari, ki jih radi počnemo. Šele ob priložnosti, ko nekaj izgubimo, se začnemo zavedati, kako pomembno je bilo to za nas. Vsi smo krvavi pod kožo, delamo napake, se z njimi soočamo, se jim izognemo, jih rešujemo. Kdaj pa kdaj se počutim, da bi mogel dan imeti 48 ur in da bi izkoristila vse priložnosti, ki se mi ponujajo. Šla bi večkrat na sprehod, v kino, poslušala glasbo, se učila, delala, pomagala prijateljem, šla na obisk k stari mami in staremu atu, uredila zapiske, pobrisala prah po policah ...
Ljudje nismo z ničemer zadovoljni, kritiziramo, naredimo pa nič, da bi bilo bolje. Jaz nisem izjema, čeprav se na nek način trudim, da bi bilo bolje.