Postavljanje mej otrokom

Kako danes v času, ko naši otroci ne poznajo več pristnega osebnega komuniciranja postaviti meje. Danes se dogaja, da otroci ne znajo biti več prijatelji. Že manjši nesporazum med prijatelji se jim zdi velika ovira in prepreka za nadalnje sporazumevanje. Zanimivo je, da se danes kljub omogočeni tehnologiji ne znamo več pogovarjati po MSN-ju, G-talku ... ali drugih pripomočkih. Ne znamo si vzeti niti toliko časa, da nekomu odpišemo, da nimamo dovolj časa npr. danes (da smo prišli na računalnik narediti eno drugo zadevo), da bi prosili, če lahko pogovor nadaljujemo naslednjič. Je to res tako težko. Se ne zavedamo več, da je na drugi strani oseba in da ta oseba nosi v sebi čustva in ima razum ... (da nam lahko zameri, je lahko žalostna, ima kakšno pomembno temo, ki bi jo želela obdelati z nami ...) Grozno, komunikacijskih veščin nam preprosto zmanjkuje in najhuje je to, da se od nas učijo tudi otroci. Tudi jaz se velikokrat sprašujem, ali sem prijazno odreagirala ob določeni situaciji, sem bila pozorna na to, da sem v primeru primanjkovanja časa odvrnila: "/Pozdravček, je kaj pomembnega? Danes sem pošteno zasedena, bi se lahko slišali jutri?/"

Otroci so v veliki meri postali popolnoma neprilagodljivi in velikokrat dobijo vse kar si želijo postreženo na krožniku. Morda ne samo od staršev, k temu začaranemu krogu veliko prispevajo tudi drugi npr. stari starši, strici, tete, bratranci in sestrične ... Nisem psihologinja pa vendar vem, da se otrok uči od vseh, ki so zraven in ki so v nenehnem stiku z otrokom. (Otrok) gre po liniji najmanjšega odpora v življenju. Otrok je kot goba, ki vase posrka vso vsebino (ne samo pozitivne lastnosti, ampak tudi tiste, ki niso ravno prijetne). Zanimivo obnašanje naših dragih nadobudnežev je velikokrat ravno odraz obnašanja odraslih. Obnašamo pa se tako kot so nas učili naši starši, kljub vsem transtendencam, ki smo jih želeli doseči (da svojim staršem morda ne bi bili podobni). Menim, da je veliko odvisno tudi od naše volje po spremembi, da se tudi mi spremenimo in tako vplivamo na otrokov boljši zgled, ki ga ima lahko v nas.

Torej ... ker sem popolnoma zašla iz svoje nameravane teme. Naj se vrnem nazaj ...

Otroci so odvisni od nas in mej, ki jim jih moramo postavljati. Meje so lahko zelo različne in ponavadi postavljene vsakemu posamezniku (glede na zmožnost) ravno, zato jim jih je potrebno postavljati previdno. Velikokrat pa jih je potrebno premisliti preden jih izrečemo ali nekemu otroku naložimo. V pogovoru med otrokom in odraslim se malokdaj pove jasno in razločno kaj od otroka pričakuješ. Še večkrat pa se pozabi otroku pojasniti, zakaj nekaj od njega pričakujemo in kaj bo sledilo v kolikor pričakovanega ne bo izpolnil. Je potrebno sploh nasilje, v kolikor otrok ne izpolni pričakovanega?

Mislim, da bi bilo bolje če bi si vzeli čas in se z otrokom pogovorili, ne pa da skočimo nanj z vsemi očitki in svojimi prepričanji ter ga nahrulimo, tepemo, žalimo ... Potrebno ga je poslušati in biti z njim skozi dobro in slabo ... žal tako to je in tako to gre. 

Otrok ponavadi ve, da nekaj ni storil prav, vendar pa se ne zaveda kakšne posledice nosijo njegova dejanja. O njegovih dejanjih ga je potrebno podučiti in mu pokazati, kaj vse se lahko zgodi in kakšne posledice lahko nosi v primeru nameravanega ali storjenega.

Nasilje v družinah

Danes sem se odločila, da napišem več v zvezi z nasiljem nad ženskami, kljub temu da ni danes Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Ženske so ponavadi žrtve nasilja, ker so šibkejše. Naša država pa zato naredi premalo ozirom vse se odvija zelo počasi, da bi se take ženske lahko hitro izločile iz okolja nasilja. Ženske, ki so žrtve nasilja so ponavadi predolgo v takem okolju in preveliko časa tarnajo ali se jim splača to narediti. Ponavadi se nasilje začne z majhno mero sovražnosti oziroma psihičnim nasiljem, ki se lahko stopnjuje vse dokler ne pride do fizičnega nasilja. Psihično nasilje ponavadi ne prepoznavamo oziroma ne moramo pridobiti dovolj dobrih dokazov, ostane neoprazno, saj ga ponavadi smatramo kot neke vrste lažji prepir med moškim in žensko. V primeru ko pa pride do fizičnega nasilja pa je to velikokrat tudi prepozno. Moramo izpostaviti, da so tudi nekateri moški izpostavljeni nasilju vendar pa je to še vedno v majhnem odstotku. Kar pa ne pomeni, da to ni vredno omembe.

Sprašujem se ali je lahko nasilje nad moškim tudi to, da je ženska na primer pomanjkljivo oblečena. Moški lahko doživljajo psihično nasilje prav tako kot ženske. Nekateri moški se lahko z menoj celo strinjajo, da jih pomankljivo oblečena dekleta motijo. Na primer delati v pisarni in imeti vsak dan pomanjkljivo oblečeno tajnico je lahko teror za moškega.

Dandanes je nasilje lahko nasilje opredelimo na različne načine in je seveda stvar interpretacije. Vsekakor pa lahko glede nasilja nad žensko in kaj to je podrobneje izveste na spletni strani Ženska svetovalnica. Za pomoč otrokom in ženskam, ki so žrtve nasilja pa se obrnite na Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja. Fizično, spolno, psihično in pa ekonomsko nasilje sem na kratko povzela iz predloga Zakona o preprečevenju nasilja v družini, ki je zakon v pripravi od 9. julija 2007. V njem je opredeljeno nasilje v družini, ki je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja oziroma opustitev dolžne skrbi proti družinskemu članu ne glede na njegovo starost in spol.

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na nastale poškodbe. Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim žrtev nasprotuje, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerimi žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov.

Vse štiri vrste nasilja so vsekakor ponavadi v povezavi enega in drugega. Ponavadi je ženska pod vplivom vsaj treh, ko že resno namerava oditi iz okolja, kjer se to nasilje dogaja.

Stereotipi moških in žensk

Moški in ženske v sodobnem svetu naj bi bili enakopravni. Enakopravnost pa se vidi v tem, da bi tako moški kot ženske gospodinili in prav tako moški kot ženske delali vsak dan pač svoj delovnik. Včasih je bilo, da so ženske ostajale doma z otroci in gospodinjile. Moški pa so delali po cele dneve v službi in preživljali družino. Gospodinjska opravila so na splošno bila stvar žensk, med tem ko moški so predvsem doma kosili travo, urejali okolico, opravljajo težka dela kot je okopavanje (vrtičkanje pa je bilo že stvar ženskih opravil), bolj naj bi bili nagnjeni tudi k popravilom in pa zidanju kot ženske. V tem pogledu smo ženske šibkejše kot moški, saj ne moramo delati težkih opravil. Moški dandanes sodeluje pri gospodinjstvu in prav tako tudi ženske delamo »moška dela«.

Zanimivi pa so stereotipi, ki jih imamo do posameznega spola. Ženska kuha, pomiva, lika, pere ... moški pride iz službe in gleda nogometno tekmo, pije pivo ... Seveda je teh stereotipov še veliko več, o tem si lahko ogledate tudi film, ki ga je naredil Bruno Bozzetto.

Govorjenje brez prestanka

Moja ugotovitev včerajšnjega dne je, da včasih govorim brez prestanka. Zadnje leta res veliko govorim, pa ne vem zakaj, verjetno tudi zato ker se čez leta tudi nekaj naučimo, pridobimo določena znanja in se na nek način držimo svojih mnenj. Nekateri ljudje imajo pri govorjenju hrbtenico oziroma so odločni v svojih odločitvah in mnenjih. Drugi ljudje spadajo med ljudi, ki govorijo brez prestanka, povedo pa zelo malo s svojimi besedami. Tretji pa povedo zelo na kratko ampak s tem bistvo. Seveda so tu tudi tisti, ki veliko govorijo in s tem veliko povedo.

V najstniških letih sem bila tiha, nikoli si nisem upala nasprotovati drugemu mnenju, ko me je nekdo vprašal za mnenje o določeni zadevi sem raje pobegnila, videla sem stvari preveč subjektivno in na sploh sem imela slabo vest če sem imal drugačno mnenje od drugih. Bila sem v ozadju in bala sem se vsake kritike zato sem bila raje tiho. Danes je temu drugače, kritike se ne bojim več, ker se mi zdi to normalno, saj tako kot imajo vsake oči svojega malarja ima tudi vsak človek lahko svoje mnenje o določeni zadevi. Vsak se v neko zadevo bolj ali manj poglobi, dojame kakšno stvar bolj široko ali ožje in pa lahko o neki zadevi nekdo ve več drug manj.

Problem ni v tem, da ljudje preveč govorimo, vendar v tem da z besedami premalo povemo, da nas bi lahko drugi razumeli. Vskakujemo si v besedo, žal imam tudi jaz to slabo navado in se tistim, ki so bili kakorkoli prekinjeni iz moje strani iskreno opravičujem. V kolikor nekdo kritizira, mora dovolj dobro podpreti kritiko, da lahko kritiko sprejme človek, ki kritiko prejema. Nekateri si želijo izvedeti, kakšno mnenje imajo drugi glede določene zadeve, drugi bi raje umrli kot pa vedeli kritiko, ki leti na njih. Veliko ljudi ne razume sploh pojma kritike. Za kritiko moraš vedeti tudi to, da lahko kritiziramo tako pozitivno kot tudi negativno. Bodimo pošteni večinoma ste mislili, da je kritika tista, ki pomeni le slabo - pa temu ni tako. Na predavanjih sem se naučila, da je kritika dobra le v kolikor poudarimo tako pozitivno kot tudi negativno. Najlažje je kritizirati, podpreti kritiko z ugotovitvami pa je najtežje. Najbolj se kritike bojijo in se je na nek način branijo javne ustanove. Tisti, ki kritiko prejemajo (seveda podprto z ugotovitvami) so lahko zelo veseli, saj le tako vedo ali so na pravi poti. Tako menim tudi jaz. Z veseljem bi rada slišala kritiko na moje pisanje na blogu in prav zaradi tega ne delam cenzure na blogu, razen seveda tistim, ki preko mojega bloga želijo širiti reklame.

Za konec lahko povemo, da so dobri kritiki zelo izobraženi ljudje, ki ne mlatijo prazno slamo ali pa so samo pametnejši od ljudi, ki jih kritizirajo.

Filozofija sveta (1)

Danes sem na vse zgodaj zjutraj vstala. Skočila iz postelje in jo pospravila, za razliko od prejšnjega dne. Tudi danes sem si privoščila kavico ob kateri nisem skadila nobene cigarete. Nato sem začela pospravljati stanovanje in ugotovila, da bi za svoje življenje potrebovala veliko manj oblek, aparatur, kosov pohištva, zaves, kozarcev, krožnikov, flašk ... itd. Nenazadnje bi potrebovala namesto stotih oblek desetih oblek in namesto petih parov čevljev en par, namesto treh vrst glavnikov samo enega, namesto dveh računalnikov enega, namesto desetih omar v stanovanju bi lahko imela samo eno ... itd. Ugotovim lahko, da sem hud potrošnik, če se primerjam z nekom iz Kitajske, ki se vsak dan vozi v šolo, službo, trgovino ... s kolesom ali pa hodi peš. Vozim se z avtom in nikoli ne pomislim na to, da je v bistvu to velik strošek ampak ker poleg študija delam mi to ni problem. Lahko pa pomislim še na nekaj drugega, kar pa zna biti problem. Vedno se peljem sama, kljub temu da je avto registriran za pet oseb. Kljub temu pisanju bom še vedno vsak dan imela to kar imam sedaj. Saj se živi tak stil življenja, jaz pa kot ena oseba ne moram spremeniti mnenja 1.000.000.00... ljudi.

(Vir: http://img.rg.ru/img/content/11/95/00/kitajci.jpg)

Zgodilo se je ...

Bralcem mojega bloga in vsem tistim, ki ste po nekem naključju prišli na moj blog, lep pozrav. Danes me je zmotila zadeva oglaševanja, ko sem prispela na blog, da napišem nov post. Nekdo iz neke tuje države je pustil komentar samo za svojo reklamo, ki pa sem ga seveda hitro in temeljito izbrisala. Kaj je ljudem, da delajo reklamo na drugih spletnih straneh. Ne moti me če nekdo, ki komentira da doda tudi svojo spletno stran (to mi je dejansko še bolje, kajti le tako lahko vidim kakšno ima neko splošno mnenje in pa kdo je ta človek, ki komentira na moj post). Moti pa me komentar, ki ni komentar, ampak je dobesedno 100% samo oglaševanje neke zadeve, ki jo prodaja. Sicer če komentirate mi je super, ker tako vem kaj o neki zadevi menite vi in z veseljem vam bom odgovorila (pa če tudi malce kasneje, saj imam ponavadi veliko dela oz. me sploh ni doma).

Poleg tega oglaševalskega komentarja pa je danes že 4. dan brez cigarete in upam da mi bo uspelo prenehati. No kadila sem že dolgo časa (cca. 6 let) in to kar redno. Zanimivo je, da vsi vemo, da nam kajenje škoduje in da s tem ogrožamo sebe, druge ter naše potomce, a vendar veliko ljudi še kljub temu kadi. Kajenje nas spravi v zelo hudo odvisnost.

Premišljujem kako sem začela kaditi in kdaj sem prvič prižgala cigareto. Ugotovim lahko, da nimam pojma o tem kdaj je bilo prvič. Vem samo, da je to bilo v družbi in da sem takrat zelo zelo kašljala. Kadila sem zato, da sm lahko bila enaka družbi v kateri sem bila, če ne bi kadila bi bila izobčena (vsaj tako se mi je zdelo tedaj). Sedaj pa ugotavljam, da je tako lepo videti nekoga, ki ne kadi. Občudovanja so vredni in pa pohvale tisti, ki niso in ne bodo prižgali cigarete ter od cigaret ne bodo odvisni. Človek, ki preneha kaditi mora razčistiti v svoji glavi. Lahko ti drugi govorijo, nehaj kaditi, ampak to ne bo pomagalo. Nič ne pomaga, če se prepričuješ da potrebuješ cigareto, da če ne boš kadil da boš bolj živčen. No seveda jaz sedajle sem bolj živčna. Vse me hitro razjezi in malce ujezi, ampak ni pa to tako hudo. Mislila sem, da bo huje vendar preživljam odvajanje kar ok, zaenkrat. No jaz pravim, da kljub temu, da sem odložila cigareto šele 4 dni nazaj ali pa 3 dni, saj ni tako pomembno, bom nehala kaditi čez 6 let. Čez 6 let od danes bom lahko rekla, da sem prenehala bom kaditi, ko ne bom kupila niti ene škatljice cigaret, ko ne bom rekla nikomur naj mi da cigareto in ko bom res zdržala 6 let brez cigarete. Cigarete škodujejo meni in tebi, poleg tega pa se ponavadi zredimo, ko prenehamo kaditi tudi to ni ravno zdravo. Upam, da se ne bom preveč zredila oz. da bom še kaj izgubila na teži :). Res se pozna, da pojem veliko več kot ponavadi. Danes in včeraj, ko sem vstala sem prvo pomislila na hrano in seveda kavico. Zajtrka ponavadi sploh ne jem, kavice se pa ne bom odvadla do tedaj, ko imam normalni krvni pritisk. Včeraj sem takoj po kavici odšla z mojo psičko Lucy na sprehod, kjer sem ponovno metala jabolke, da se je le-ta utrudila in da ko sem v službi ne mislil na traparije (grizenje čevljev, lulanje po sobi ...). Ob prihodu domov sem stari mami pomagala nekaj stvari odnesti iz spodnjega dela hiše v zgornji del. Takoj zatem sem odšla na wc, ker imamo novega mačkona, saj se ga bojimo imeti v sobi na tepihu, ker še ni navajen na umetni pesek oz. kupljeni pesek. S staro mamo sva mu malo kasneje dale piti mleko in pa pripravile sva mu brikete in pa meso iz konzerve (joooj je razvajen ta mačkon). Mačkov res ne maram, ker jih imajo pri sosedu dovolj in pač sem, od kar imam Lucy, pristašica psov. No imeli smo tudi mucko z imenom Lucky (Srečka), klicali pa smo jo Caci. Ta Caconderka je bila kot kužek, dala je tačko in jedla je na stolu, bila je pridna in pa prijazna mačka. Ko je bila majhna je bila ljubka in zelo igriva, ponavadi sva se igrale z volno. Vsi smo jo vzljubili in jo imeli radi. En mesec nazaj ali dva pa je Caca neznano kam izginila. Ni je bilo več nazaj. Stara mama je bila žalostna tako kot vsi, vendar pa je bila stari mami Caci kot otroček, vedno je lepo poskrbela za njo in jo nahranila in pa peljala ven itd. Sedaj naj bi bil nadomestek ta mačkon (niti slučajno!!). Še stari ata, ki prej ni imel rad živali (po pripovedovanju mami in stricov) je Caci in pa Lucy vzljubil ter ju je imel rad.

Slika Caci in mene :).

Včeraj sem poleg hranjenja mačkona Tačkona in pa moje psičke Lucilde pomila in pospravila posodo ter za spremembo tudi posteljo. Šla sem v službo, kjer je bilo za razliko od prejšnjih dni veliko ljudi (izgleda da so vsi prišli iz dopusta). Tudi včeraj in pa po sprejetju novega kadilskega zakona so bili vsi stoli zasedeni zunaj. Notri v lokalu pa sem samevala ob gledanju televizije, ki je doma že kar 3 mesece ali 4 niti prižgala nisem.

Včeraj, danes, jutri :)

Včeraj sem bila na Kranjski noči (oz. Kranj Fest), kjer so bili Siddharta in pa Pero Lovšin. Na Siddharto nisem šla, ker sem se zaklepetala s Herryem.. Mogoče mi je danes malce žal, da nisem šla poslušat Siddharto vendar je tudi Pero Lovšin bil super. Vsak dan res ne poslušam rocka ali punka vendar me je navdihnil, da ga bom večkrat. Nisem zahtevna glede glasbe, prilagodim se lahko vsaki družbi (no seveda so tudi izjeme, s katerimi ne bi mogla iti na rock ali punk). Ker pa sem imela dobro družbo je bilo prav super. Marsikdo gre na take koncerte ne samo poslušat izvajalce ampak predvsem zato da spozna nove ljudi in da uživa v družbi. Nekateri pa hodijo na take koncerte tudi zaradi tega, da imajo izgovor za pitje. Meni pitje ni žur, žur je nekaj popolnoma drugega. Jaz si ga osebno lahko ustvarim lahko tudi s sokovi (z plastenko vode namesto piva ali vina) in pa dobro glasbo. Vem, da se na koncertih popije veliko piva, ki ga dobiš v plastičnih kozarcih, vendar pa se mi je pojavilo vprašanje kam odlagati plastične kozarce? Kje so koši za smeti? Jaz v tistem navalu ljudi nisem opazila niti enega koša? Ali ni lažje postaviti en kamniti smetnjak in ga sprazniti ko je le-ta poln, kot pa da ljudje dejansko morajo metati smeti na tla. Organizatorji se zato prav nič ne smejo čuditi zakaj imajo tako veliko dela z pospravljanjem in pometanjem. To me sicer na takih prireditvah malce moti, ker ni mesta kjer bi lahko stopil brez da pogledaš na tla za kakšnim plastičnim kozarcem ali ogorkom cigarete.
Pero Lovšin je definitivno dal vse od sebe, da je ogrel ljudi. Še jaz, ki sem ga le redkokdaj poslušala (razen po radiju) sem pela in uživala ob njegovi glasbi. Splačalo se mi je iti v Kranj in seveda tudi splačalo se mi je priti domov okoli četrte ure zjutraj, kljub temu da bom mogla danes delati in da sem mogla vstati zgodaj (kar ob devetih) glede na to da sm šla tko pozno spat.
Razlog za vstajanje je bil, da sva šle z mami kupiti obleke za prav posebno priložnost. Nakupile sva vse: hlače, majčke, reklček, torbico, salonarje, verižico in pa uhane. Vse to za njeno posebno priložnost, ki je trenutno ne bi izpostavila. Nisem ravno za nakupovanje vendar, ker me je prosila da grem z njo sem to z veseljem naredila. Veliko mi pomeni, da sem lahko v družbi starejših in lahko priznam, da se velikokrat bolje počutim kot v družbi mlajših. Mami mi je res vedno stala ob strani in mi pomagala prebroditi marsikatero težavo. Nikoli me ni bilo v družbi sram, da sem imela mami poleg mene, kljub temu da je 20 let starejša od mene. Ona je prava zaupnica in na nek način tudi moja najboljša prijateljica, ki verjame v mene in me spodbuja. Hvala mami! Veliko mamic pravzaprav ne zna svetovati hčerkam, ker jih ne razume. Mene je ona razumela in vedela je kaj hočem. Seveda so bili in verjetno bodo še kdaj manjši konflikti, vendar vem da kljub temu da mi ne bo povedala kar si želim slišati, vem da mi želi le najbolše v življenju. Take mamice potrebujemo na svetu :D.

Revije: Eva, Cosmopolitan, Lisa, ...

Revije kot so Eva, Smrklja, Cosmopolitan in druge revije namenjene predvsem ženskam, so način kako žensko samozavest spraviti na ničlo. Ženske smo precej različne, le kaj bi bilo če bi bile vse barbike. Kako je lahko taka revija v prodaji za mlade ženske. Tudi jaz sem jo nekaj časa kupovala in na koncu ugotovila, da je preveč draga za moj žep (, saj nekatere stanejo skoraj 1000 sit) in pa da me spravljajo take revije v zadrego. Nikoli ne bom ista kot tista čudežna igralka, ki je bila na 101 operaciji - pa tudi nočem biti. Revije nam prikazujejo del sveta tako popolno. Realnost je drugačna, vsaka še tako suha ženska je imela celulit oz. se je vsaj enkrat srečala oz. se bo srečala s tem. To ni nič takega, pač smo drugačne od moških, ki ga skorajda nimajo oz. ga nimajo. Naše "napakice" nas pravzaprav delajo drugačne in prav zaradi tega posebne na svoj način.

Najbolj me ujezi, kadar v revijah na eni strani preberem dieto s katero bi dekleta lahko izgubila svoje kilograme, na drugi strani je članek v zvezi z žensko, ki je imela bulimijo, na tretji pa so kuharski recepti. To ni logična sestava tem v eni reviji. Da ne govorim o tem, kako bi lahko ženska spoznala sanjskega moškega in se na prvi pogled zaljubila. Po takih revijah se zgledujejo dekleta, mnoga od teh želijo biti popolne. Ženske veliko časa preživijo (več kot moški ponavadi) preživjo pred ogledalom in na tehtnici. Večino je strah, da bi bile debele. Zdrava prehrana in telovadba sta seveda pomembna dejavnika - ampak ne iz vidika da bi se znebili odvečnih kilogramov temveč zaradi našega zdravja in počutja.

Zanimivo je to, da take revije kupujejo nekateri vsak teden oz. dan ko le te izidejo. Ali ni to absurdno, da mora komaj 16 let staro dekle dobiti predsodke glede svojega telesa, ker ni taka katkršna je ena od manekenk iz Hollywooda. Zakaj bi bilo ženske strah, ker smo drugačne, ker nekatere res nismo manekenke (pa tudi ne bi rade bile), zakaj nam bi bila ženska, ki ima prenizko telesno težo lepa. Se vam zdi, da imajo moški radi anoreksična dekleta? Meni se zdi, da ne. Kajti lepše se mi zdi, ko imajo ženske malo več kilogramov na sebi in so zadovoljne s seboj, kot pa to da imajo premalo kilogramov in še niso zadovoljne same s seboj. Seveda pa ne moramo vplivati na težo, lahko smo tudi naravno že tako suhe in pač ne moramo pomagati. Pač smo si različne in to nas dela lepe. Revije, kot take nam dajo vedeti samo, kako nepopolne smo. Malo katera ženska pa se zaveda, da je lahko popolna v svoji nepopolnosti. Vsak dan se lahko počuti popolno in super prav taka kot je.

Kje imamo srce?

Živali in narava so ustvarjene v sožitju, kar pomeni, da drug drugega potrebujejo. Tako kot narava potrebuje živali, tako tudi živali potrebujejo naravo. Enako pa je tudi pri nas, človek naj bi bil ustvarjen za naravo a jo počasi uničuje, ustvarjen naj bi bil v sožitju z živalmi a jih počasi iztreblja.

Še enkrat naj povem, da ni lepšega trenutka kot takrat, ko se sprehajam v naravi in opazujem živali. Človek naravi in živalim malokdaj prisluhne, a ko jim bo prisluhnil kot kaže bo že prepozno. Ne pozabimo na živali, ki so nam pripravljene dati ljubeznost in nežnost. Želijo si občutiti naravo, kjer so živele preden jih je človek udomačil in jim odvzel košček svobode in sveta v katerem so živele. Nekateri ljudje mislijo, da je svet njihov, vendar ni. Svet je naš, mi ljudje bi se morali prilagajati naravi in kot inteligentna bitja skrbeti za naravo.
Sprašujem se zakaj človek ubije na leto na miljone živali in uničuje prečudovito naravo. S tem početjem pa uničuje sebe in se tega dobro zaveda. Ali je to inteligenca, ki naj bi jo človek res imel? Vsakemu bi se morala prebuditi vest za živali in njihova cenjena življenja. Človek je vsak dan bolj odrinjen od narave in ji je neke vrste sovražnik.
Že dolgo nazaj sem poslušala novico, ki so jo poročali iz enega od živalskih vrtov. Deček, ki je opazoval gorile je padel v njihovo ogrado. Padel je kar šest metrov globoko in se onesvestil. Neka gorila ga je nežno pobrala iz tal in ga odnesla, kakor bi bil njen mladiček, na varno. Vse dokler niso prišli reševalci in ji ga vzeli. V tej ogradi je bilo še veliko drugih goril, ki so ji tega dečka hotele vzeti, vendar jim tega ni dopustila. Razvedlo pa se je tudi, da je ta gorila reševalka bila vzrejena. Majhna gorila je imela dom pri lastnici, kjer je prejemala veliko ljubezni.
Živali so potrebne pomoči, zato jim pomagajmo. Tudi mi smo kdaj pa kdaj prestrašeni, razumimo kako se počutijo one. Pomagajmo jim, saj so le bitja s katerimi naj bi bili v sožitju. Bodimo solidarni in jim nudimo dom, če ga potrebujejo. Ne vzemimo jim okolja v katerem živjo, saj jih s tem iztrebljamo. Ta bitja nam nudijo veliko več, kot mi nudimo sami sebi, kot na primer duševni mir, dobro počutje v naravi ... Ko nam pokažejo zaupanje se ne branimo in ga s tem dokažimo tudi mi. Ljubezen do vseh bitij na Zemlji bo pomagala nam in bo tudi povrnjena na več načinov nazaj. Ne glejmo samo kaj je za nas dobro ozirajmo se kako bitja in narava reagirajo na nas.

In nisem se mogla upreti, da ne bi dala še eno slikco od moje psičke na blog :D.

Klici neukih uporabnikov računalnikov

Da se malo nasmejimo in da se malo zamislimo nad izjavam. Ne dolgo nazaj sem dobila en mail z naslovom RAČUNALNIŠKI PROBLEMI. V njem so bili navedeni pogovori z svetovalcem in pa stranko, ki potrebuje pomoč pri uporabi. Stranke so velikokrat res neuke in prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se ljudem omogoči delo z računalniki. Osveščanje ljudi glede dela z računalnikom pa bi po mojem mnenju biti dostopen vsakemu državljanu Republike Slovenije. Res je, da se informacijska tehnologija hitro razvija, vendar pa za osnovno poznavanje informacijske tehnologije in pa delovanje pripomočkov res nikoli nisem vprašala kaj takega. To je lahko samo spodbuda, da se naredi kaj več na področju izobraževanja s pripomočki, kot je računalnik.

Pomoč uporabnikom na S.O.S. liniji za uporabnike računalnikov:

Stranka: Halo, računalnik mi nekaj nagaja.
Svetovalec: Kakšnega pa imate?
Stranka: Belega.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Dober dan, kako vam lahko pomagam?
Stranka: Datoteke ne morem natisniti.
Svetovalec: Kliknite najprej "Start"...
Stranka: Poslušajte!! Ne začenjajte mi zdaj s tako strokovnimi napotki! Presneto, saj nisem Bill Gates!
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Težave imam s tiskalnikom in sicer s tiskanjem rdeče barve.
Svetovalec: Imate barvni tiskalnik?
Stranka: Ne.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: In kaj imate zdaj na monitorju, gospa?
Stranka: Medvedka, ki mi ga je kupil moj fant.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: In sedaj pritisnite tipko F8.
Stranka: Ne dela!
Svetovalec: Kaj natančno ste naredili?
Stranka: Kot ste rekli: 8-krat sem pritisnil tipko F...
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Vaše geslo je mali "a" kot avto, veliki "V" kot Viktor in številka 7.
Stranka: Mala ali velika 7?
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Ne morem na internet.
Svetovalec: Ste prepričani, da ste vtipkali pravo geslo?
Stranka: Prepričan sem. Videl sem, kako ga je vtipkal prijatelj.
Svetovalec: Mi lahko poveste, kakšno geslo je vtipkal?
Stranka: Pet zvezdic.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Svetovalec: Izvolite, kako vam lahko pomagam?
Stranka: Pišem svoj prvi e-mail.
Svetovalec: Prav. Kaj vas muči?Stranka: Napisal sem črko a, ne vem pa, kako naj naredim okrog nje tisti krog.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Stranka: Ne morem natisniti dokumenta!
Svetovalec: Kaj ste pa naredili?
Stranka: Kadarkoli poskusim in kliknem na "tiskanje", se pojavi napis: Ne najdem tiskalnika. Pa sem dvignila tiskalnik in ga postavila pred monitor, računalnik pa mi še vedno odgovarja, da ga ne najde!
------------------------------------------------------------------------------------------------

Upam, da ste se le nasmejali izjavam in da se niste nikoli bili pobudnik takega dialoga (sploh v primeru stranke).

Branje dnevnika po 5-ih letih

Danes sem preberala dnevnik in našla nekaj prav zanimivih odstavkov. Predvsem pa bi želela tukaj napisati tisto, kar sem se na nek način kar začudila, da sem to napisala pri 17. letih. Dnevnik je bil napisan 24.11.2002 se pravi, približno 5 let nazaj.
Stara sem 17 let in danes smo 24.11.2002 se pravi, da bom čez samo en mesec stara 18 let. To naj bi bila neka prelomnica v mojem življenju, a je ne čutim. Indijanci, sem nekje slišala, štejejo leta ob izrecnih dogodkih. Kot na primer pri nas bi to lahko bilo, ko otrok začne govoriti, ločiti barve, pisati, ko konča osnovno šolo, srednjo šolo, faks, naredi doktorat, se poroči oz. spozna osebo s katero bi rad preživel preostanek življenja ... Na koncu pa je smrt, ki se je nekateri bojijo. V bistvu pa je nekaj naravnega in ni tako strašljiva. Strašljivo je to, da se pred tem vprašamo če smo življenje dovolj izkoristili. Življenje, ki je samo po sebi kdaj lepo, kdaj kruto, srečno, zabavno, dolgočasno, predvsem pa spoznavanje nekaj novega ... Vsak dan, ki je za mano sem nekaj novega spoznala in danes sem se resno začela zavedati, da je zaman gledati samo nase. Ljubezni temu svetu primanjkuje in vsak človek bi mogel vsak dan biti hvaležen drug drugemu, da smo na svetu. Danes je vse drugače življenje, odvija se dosti hitreje in tistega dneva, ko si lahko brezbrižno tekal po zaprašenih poteh, brez misli na odgovornost in na to kaj bodo rekli drugi je konec. Vsi imajo predsodke, najhuje pa je da jih imamo največ sami in da se z njimi ponižujemo. Če bi človek človeku vsak dan namenil vsaj nekaj časa in se z njim pogovarjal bi dosti lažje živel. A vrtimo se v začaranem krogih, vsak dan eno in isto, nič drugačnega razn nova spoznanstva. Svet ne pozna več prijaznosti, čara življenja, negovanja osebe, ki jo imaš rad, ljubezni in radosti. Za vse je potreben čas, časa pa ni vedno ... vedno nekam hitimo eni v službo, drugi v šolo, na faks, seminarije. Življenje je brez spontanosti. Koliko ljudi gre danes z družino na sprehod, koliko jih je takih, ki uživajo življenje. Jaz bi rekla, da ni nobenega. Nihče noče sožitja, hrepenimo po nemiru. Prav potrebujemo nemir in duševne vojne. Vidimo trpeti druge a jim ne pomagamo še v sebi ne vidimo ničesar, še sami si ne moramo pomagati - kaj šele drugim. Počutimo se prazn, brez navdušenja in iniciative narediti nekaj v življenju.
Vedno manj se poudarja stvari, ki spodbujajo ljudi k razmišljanju, kako narediti iz življenja nekaj več. Na primer kaj bi lahko naredili pozitivnega za naravo od katere smo odvisni, za sočloveka ki nas v stiski potrebuje, za otroka ki ni sit, za živali ki so ogrožene, za tiste ki preprosto potrebujejo nekaj več ... Vse to pa je odraz človeka, ki se ne zaveda, da so poleg njegovih problemov tudi drugi problemi, ki ogrožajo cel svet.
Ljudje si želijo radosti, sami pa je ne dajejo, s tem hočem povedati, da je človek ena velik egoist (tudi jaz sem kdaj pa kdaj). Nikoli ne znamo ceniti kar imamo, zavedati se začnemo tega šele ko to izgubimo. Če pomislim na ljubezen me spomni na dotik, toplino, poljub, sprehode v naravi, spontanost, radost, pesmi ... vse to pa si lahko ustvarimo z nekom, ki nam veliko pomeni.
Mislim pa, da je treba biti hvaležen ljudem, ki nam stojijo ob strani. Zato se mi zdi danes pravi trenutek, da se zahvalim ljudem, ki so mi stali ob strani, ko sem jih potrebovala.

Psička Lucy

Včeraj sva šle na sprehod in ker je pač bila vsa polna energije sem jo izpustila iz vrvice. No letala je kot zmešana sem in tja. Na koncu pa me je res presenetilo, saj me je prišla prositi, če jo lahko nazaj privežem. To je naredila tako, da se je usedla poleg mene in ko sem se sklonila k njej, da jo pobožam, je dala svojo tačko na mojo roko. Od vsega tega pa se mi zdi najbolj čudno, saj je vedno bila tako živahna nikoli se mi ni pustila privezati, ko sem jo odvezala. Verjetno se je malo umirila zaradi sterilizacije, ki jo je imela 26.03.2007.
Privi in drugi dan po sterilizaciji sta bila najbolj mučna dneva. Lucy ni mogla niti vstati iz svojega toplega in mehkega ležišča, ki sem ji ga pripravila še preden smo šli v Ljubljano. Tretji dan po sterilizaciji je naredila prve korake in kmalu omagala. Bila je res v šoku in prav zaradi tega sem si vzela tiste dni samo zanjo. Bila sem ob njej in jo crkljala in nosila sem jo po stopnicah, da se ji ne bi slučajno pretrgali šivi. Najtežja pa sta bila tretji in četrti dan, ko sem jo nesla ven. Bila je skoraj negibna. Naredila je par korakov in omagala. Najhuje se mi je zdelo, da sem šla z njo 300 metrov stran od hiše pri tem sem jo več kot dve tretjine časa nosila. Ampak po enem tednu je moja Lucy bila kot prerojena tekala je po tranvnikih in za mački (se opravičujem sosed, sej jih ni pojedla), :) kot se za ptičarja spodobi pa se je tudi kot vedno podila za ptiči.
Zanimivo se mi zdi, da pač ko grem z Lucy ven se vedno sprostim in pozabim na vse. Najraje ne mislim na nič. Ponavadi zahajam na kraje, kjer ni nikogar. Ne rada videvam ljudi, ki me sprašujejo: kako si? kaj počneš? že dolgo se nismo videli, ... itd. Zato ponavadi hodim na sprehode z Lucy ponoči oz. tik pred mrakom. Velikokrat se mi je že zgodilo, da ponoči nisem mogla spati, ker se tisti dan nisem fizično utrudila. Zato sem šla tečt ob polnoči in bilo je prav prijetno. Ne predlagam pa to vsakemu, sploh če živi tako kot jaz blizu gozda in kjer ni javne razsvetljave, če tega niste navajeni zna biti strašljivo. Sploh pa je to še bolj strašljivo, ko ne veš ali zvoke spušča Lucy ali pa ti zvoki prihajajo iz gozda :).

Za konec pa sem dodala še eno slikico, na kateri se psička Lucy na vse zgodaj preteguje.














Več slik moje psičke lahko najedete na tej povezavi --> Lucy

Morje

Kot vsako leto sem tudi letos šla na morje, tokrat začuda na malo bolj miren konec na Hrvaškem. Bilo je res lepo in imela sem se super ob dobri družbi. V hotelu, kjer sem bila so bili zelo prijazni in res so se potrudili za dobro počutje gostov. Vsako leto na morju oziroma na počitnicah počnem stvari, ki jih sicer doma ne počnem. Ponavadi s seboj vzamem (tudi letos sem) kržanke, sudokuje in pa knjigo.
Letos sem prebrala knjigo z naslovom Majada, iraška hči. Napisala jo je avtorica Jean Sasson na podlagi izpovedi ženske, ki je preživela mučenje v ječah Sadama Huseina. Knjiga je biografija in avtorica v njej navaja zgodovino Iraka in pa življenje Majade od rojstva do leta 2003. Preverila sem celo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jih avtorica navaja in kot kaže je resnično izvzela košček zgodovine Iraka. Sicer pa nisem delala analize te knjige in je tudi ne mislim, ker bi za to porabila preveč časa. Priznam pa da me je knjiga že takoj na začetku pritegnila in sem jo prebrala v kratkem času, glede na to koliko časa berem učna gradiva :).

Dan ima samo 24 ur

Danes sem spoznala, da se ljudje preveč obremenjujemo s stvarmi, ki so nepomembne. Obremenjevanje pa privede do nesproščenega vzdušja. Vsaka priložnost, ki je ne izkoristimo je tako rekoč zaman. Trenutkov v katerih se počutimo srečni je malo, zato je le te treba ceniti in strmeti k temu, da bi jih doživeli ponovno. Postavila sem si načela, ki se jih kdaj pa kdaj nisem držala, pa mi ni bilo nikoli žal.
Ravno prejšnji teden pred izpitom me je klicala prijateljica. V tistem času sem se učila, zato sem jo na hitro odslovila oziroma ji povedala, da trenutno nimam časa. Namesto, da bi jo vprašala, kako je kaj, sem ji naštela vse stvari, ki sem jih takrat počela. Če bi se v tistem času posvetila njej bi bila ona vesela pa še jaz bi se bolje počutila, ker bi tako vedela kaj se z njo dogaja. Ponavadi v življenju pozabljam, da so stvari, ki se zgodijo le enkrat. Velikokrat bi bilo bolje posvečati čas ljudem, ki jih imamo radi in ki nas imajo radi.
Pravijo, da je vsak človek svoje sreče kovač, a to ni nujno ker nam velikokrat usodo krojijo tudi drugi. Hočemo ali nočemo, smo od drugih odvisni, čeprav se le redko tega zavedamo. Pozabljamo na ljudi, ki nam veliko pomenijo in zanemarjamo stvari, ki jih radi počnemo. Šele ob priložnosti, ko nekaj izgubimo, se začnemo zavedati, kako pomembno je bilo to za nas. Vsi smo krvavi pod kožo, delamo napake, se z njimi soočamo, se jim izognemo, jih rešujemo. Kdaj pa kdaj se počutim, da bi mogel dan imeti 48 ur in da bi izkoristila vse priložnosti, ki se mi ponujajo. Šla bi večkrat na sprehod, v kino, poslušala glasbo, se učila, delala, pomagala prijateljem, šla na obisk k stari mami in staremu atu, uredila zapiske, pobrisala prah po policah ...
Ljudje nismo z ničemer zadovoljni, kritiziramo, naredimo pa nič, da bi bilo bolje. Jaz nisem izjema, čeprav se na nek način trudim, da bi bilo bolje.